[This post is a slovenian translation of the original article “Success factor: consistency vs. routine“]
Razmišljam o terminih »doslednost« in »rutina«. V katerih pogledih sta si podobni/različni ter kako se vežeta v vsakdan na področju uspešnosti posameznika?
Če stremiš k uspehu v življenju, na kakršenkoli način, ki ti najbolj ustreza, že če bereš ta zapis, je velika možnost, da si že iskal podobne teme kot na primer »kako uspeti v življenju«, kajne? Naj postavim vprašanje: »Kolikokrat je pravzaprav omenjena oz. izpostavljena »doslednost«?
Iz svojih osebnih izkušenj ugotavljam, da po navadi prehaja med dvema ekstremoma – ali »ni niti slučajno dovolj omenjena« ali »…doslednost je tista, ki (na koncu) šteje«. To dejstvo že samo po sebi povzroči zmedo. In dodajmo k tej mešanici še malo »rutine«. Najverjetneje obstaja možnost, da če sledite vsaj eni tematsko, spiritualno obarvani spletni strani ali vsaj spremljate kako znano/vplivno osebo, ki je v osnovi nagnjena k spiritualnemu (beri »poglobljena«), potem je zelo verjetno, da ste zasledili rek »Rutina ubija kreativnost.« ali »Če misliš, da je pustolovščina nevarna, poskusi rutino, ta je smrtonosna.« (V kolikšni meri se lahko poistovetiš s temi reki?) V kolikšni meri si se našel/a v tem opisu?
Kot nekdo, ki je preživel večino svojega življenja z vnaprej pripravljenimi plani/urniki, prav tako z (pretiranim) organiziranjem ter urejenostjo, in kljub temu preživlja čas z ustvarjanjem rutine iz najbolj vsakodnevnih opravil, ampak še zmeraj globoko v sebi stremi k rasti in uspehu v življenju, sta me ta dva aspekta vsak po svoje in vsak v svoji smeri kar globoko šokirala/premaknila. Od tukaj tudi izvira inspiracija za objavo tega članka.
Začnimo pri tem, da se bolj kot ne strinjamo, da je doslednost vsekakor pomemben faktor, ki pripelje do uspeha, je tako? Naj bo to spreminjanje/prilagajanje svojega urnika spanja; poskušanje pridobiti/izgubiti težo s pomočjo nove, zdrave, prilagojene diete; opravljanje svojega dela hitreje/boljše itd. Utrjevanje navad na podlagi teh korakov vas bo najverjetneje prej ali slej pripeljalo do rezultatov/uspehov, ki si jih želite. Ampak… Kako dolgo traja, da ta doslednost postane rutina? … Naenkrat dobi precej opazen »negativen« prizvok, kajne?
Takšen je bil vsaj moj odziv ob tem. (Naj pa vseeno opomnim, da je to zelo povezano s stigmatizacijo besede (rutina) znotraj družbe in zaradi družbe same, kar pa NI ključna točka tega članka; začutil sem zgolj, da je to potrebno izpostaviti). Je pa me ta misel privedla do tega, da sem pričel razmišljati o tem, kje natanko se nahaja meja med doslednostjo ter »(slepemu) prepuščanju rutini«.
Sam bi rekel, da doslednost kot izraz in dejanje, vključuje rast; določeno akcijo/aktivnost; premik. Še pomembneje, menim, da vključuje določen nivo ozaveščenosti, čuječnosti in pozornosti, usmerjene na določeno aktivnost. Nasprotno od tega rutina deluje na nekaj podobnem kot »avto-pilot« – kjer zavest spusti vajeti uma, da deluje po svoje in s tem prepusti telesu, da prevzame polno kontrolo samega sebe.
To je prav tako tesno povezano s človeško biologijo, natančneje z nevrologijo. Brez, da se spustimo v pretirano znanstveno izražanje naj pripomnim, da naš živčni sistem (beri: »zavest« in »spomin« delujeta po podobnem principu – en del je ustvarjen, da hitro sprejema nove informacije in »se uči« (je aktiven, fokusiran/osredotočen), medtem ko je drugi del najbolj primerno nameščen za izvršitev in skoraj pasivno, z zelo malo ali brez ozaveščenosti, procesira ali poustvarja že skladiščene (naučene) informacije (npr. povzroči izvedbo giba uda).
Praktični primer tega bi bil, če bi prespal/a budilko in zatem naredil/a vse potrebne korake, da prispeš na delovno mesto čim hitreje, potem pa bi se ti utrnila misel »sploh mi ni jasno, kako sem tako hitro prišel v službo«. To je primer, kjer je rutina še zmeraj zelo priročna. Globoko vtisnjene informacije – (dnevne) navade – potrebujejo znatno manj energije za izvršitev, kot pa če bi morali dejanje ozavestiti in nadaljnje zavestno povzročiti dejanje.
Vrnimo se nazaj k povezavi z uspehom – svet, kakršen je dandanes, kot se kaže, stremi k »konstantni rasti in napredku«; »kvantiteta nad kvaliteto«. S tem ni čisto nič narobe. Vsekakor je vzpodbujajoče z vidika rasti in perspektive (poslovnega npr.) napredka. Ampak kot vemo, »tudi »dobrega« je enkrat preveč«. Iz mojih opažanj, se vedno bolj in bolj premikamo proti miselnosti »kvaliteta nad kvantiteto« (oz. bi bilo priporočljivo, če bi stremeli k temu).
To je začetek pozitivnega učinka tako za nas, kot posameznike (z našim individualnim zdravjem, mentalno-duhovno blaginjo in celo našim poslanstvom), kot tudi za družbo (sestavljeno iz posameznikov/individuumov) ter za svet nasploh.
Torej moj zaključek bi bil: »Delaj, kar rad/a počneš in ob čemer najbolj uživaš (v kolikor seveda ne škodi ali ne ovira tebe ali ljudi okoli tebe), pa tudi če sta to ena ali dve stvari, počni to z vsem srcem, zavestno in kolikor je le mogoče, osredotočeno/s fokusom. Dobesedno vsak ima lahko korist od tega.
Še nekaj misli za razpravo«: »Kako različni sta si »doslednost« in »rutina« po tvojem mnenju? Sta si pravzaprav podobni? Ali celo ista zadeva z različnimi izrazi?
Bi morda morali »rutinizirati doslednost« ali »dosledno uporabljati rutino«? Besedno igro na stran, kakšno je tvoje mnenje na to temo? Ali raje uporabljaš en izraz namesto drugega? Imata oba enak prizvok? Imaš kakšne zgodbe o doslednosti ali rutini iz svojega življenja? Vsi komentarji dobrodošli.
Moment in time 