[This post is a slovenian translation of the original article “Power is nothing without control (and other examples of balance)“]
Na kaj pomisliš, ko slišiš besedo »ravnovesje«? Osebo, ki lovi ravnotežje na vrvi? Sebe stati na eni nogi? Si predstavljaš meniha sedeti v nekem templju in meditirati? Taoistični simbol yin-yang? Morda nihajno tehtnico? Ali morebiti »nekaj, česar sam nimam v življenju a si tega želim«? Kaj, če rečemo temu »stanje med dvema (nasprotujočima si) silama«?
Ta zadnja je najbrž najbližje temu, kar želim izpostaviti – dvojnost je aspekt, ki je zelo močno prisoten v sodobnem svetu, ampak so učinki le-tega zgolj bežno opaženi/opazni. Ne le to, temveč je tudi poglaviten element starih, ampak še vedno relevantnih in ključnih hermetičnih načel! »Dvojnost je preprosto stvar ločevanja stopenj (in percepcije/pogledov). Namesto nasprotujoče, je v bistvu komplementarno/sodelujoče«… če še te do zdaj nisem izgubil, sem s tem po vsej verjetnosti zapečatil zmedo, kajne? Ja, tudi mene je sprva iztirilo, ampak ko sem se ob tem malo zamislil…
Če za začetek poskusim slediti moji izvorni inspiraciji za ta zapis… me je ta doletela ob ponovnem prebiranju poglavja v knjigi »Placebo ste vi«, pisatelja/nevroznanstvenika dr. Joe-a Dispenze. Čeprav je bil sprva moj namen samo preleteti nekatere njegove ugotovitve glede moči naših misli v vsakdanu, sem se zalotil ob pomisleku, da »so naše izkušnje nevrološko vpletene v naše možgane (izzovejo misli) in kemično vpletene kot čustva (izzovejo čustvovanje)«. Moja takojšnja povezava ob tem je bila: »kako je lahko ena in ista stvar vpleteno fizično (/nevrološko) IN hkrati kemično?« Ampak to je bil le izhodiščni izzivalni pomislek. Nekaj povezav z mojim predhodnim znanjem kasneje sem prišel do spoznanstva v obliki realnih, (lahko tudi) meta-fizičnih in/ali psiholoških primerov na temo »nikoli eno, brez drugega«.
Eden tak primer je v osnovi že nekako razložen v omenjeni knjigi, namreč kako misel in čustvo skupaj tvorita trenutno stanje biti (beri: stanje obstoja). Najbrž si že kdaj doživel razcep med »srcem in razumom« iz prve roke tekom časa, kajne? To je vendar ključen del odraščanja. Če pa sicer nisi, pa si zagotovo naletel na kak tak citat/izrek, kot »sledi srcu, ampak vzemi razum s seboj«. Če izhajamo iz tega – obstaja temu razpotju enoličen odgovor? Kot minljiva bitja smo ljudje nagnjeni k eni ali drugi strani že po naravi, ampak če naredimo majhen korak nazaj, vidimo da je »ravnovesje med obema poloma« najbrž najboljši odgovor, ki ga lahko dobimo. Četudi od časa do časa situacije kličejo po eni skrajnosti čez drugo, po navadi dejansko stanje nikoli ni v celoti enostransko.
No, to je bil prvi, dokaj pogost primer, ampak glavni nauk, kateri me je globoko navdihnil, je bila ugotovitev, prav kako močno sta namera in vera med seboj povezani. Kako dopolnjujeta zgoraj navedeno ugotovitev, da povezava misli in čustev tvori stanje biti. »Misel« je oblika, ki jo dobijo informacije v našem umu, na nek način, a le s pravim »nabojem«, v tem primeru čustvom, lahko postane dovolj vplivna, da povzroči kakršenkoli efekt. Ravno tako kot naše stanje bitja vključuje oboje, misli in čustva, tudi ti »komponenti« za seboj skrivata nadaljnje elemente: namero in vero.
Spet podobno – to dvoje je lahko razloženo na podoben način: namera (misli ali čustva) je tista »komponenta usmeritve«; določa »smer« v katero bo namerjena informacija, medtem ko vera za to namero predstavlja tisto »moč/naboj«; energijo, ki samo stvar vodi do cilja. Taka razlaga govori močno v prid čedalje bolj pogostemu pomanjkanju vere v našem vsakdanu, še posebej, ko se soočamo s težavami/izzivi ali poskušamo doseči visoke cilje. Ob tem nam vsaj delno lahko lajša situacijo glasba, kot je pesem skupine Bon Jovi »Keep the faith« (»ohrani vero!«).
»Pri ustvarjanju čudežev močna namera in globok vdih vere pomagata veliko bolj, kot samo trdna misel in močna čustev.« –
Žiga Grušovnik
Seveda vsi ti pomisleki izhajajo nekoliko bolj iz spiritualnega/duhovnega stališča in praks, ki pa, vsaj zaenkrat, ŠE niso dodobra kvantificirana (ali z drugimi besedami »masovno proizvedena«), kot drugi bolj znanstveni pristopi in prakse. Ampak tekom časa, s tem, ko se velik del sveta »ponovno odpira« (v združeni obliki kot npr. »duhovna psihologija«), dobivajo te duhovne/holistične tudi svoj dokumentirana znanstvena dognanja, kot svoj »dvojnik« (»razumsko čustvenemu«, »teoretično praktičnemu« in tako naprej…) Hehe, na kako lep način se s tem poveže dvojnost in ravnovesje, kajne? 😊
Kako izgleda »ravnovesje« pri tebi in kako se občuti? Koliko sta ti pomembna namera in vera in ali imaš morda kakšno zgodbo za deliti, ki ti je pomagala spremeniti način življenja? Vse to in vsak drug komentar, predlog ali ideja seveda dobrodošla in cenjena v komentarjih. Hvala za branje, lep pozdrav in se vidimo/beremo v naslednji objavi! 😉
Moment in time 