[This post is a slovenian translation of the original article “The subconscious mind – the best “YES-man” ever“]
Prav koliko smo pozorni oz. ozaveščeni v trenutku, ko usvajamo nove informacije, nova znanja, se učimo nove veščine? Kako znamo z malo ali nič pomisleka določit, kdaj »vemo/znamo zadosti«, da izpeljemo dobro in pravilno? (To je v bistvu retorično vprašanje, ker v resnici ne »vemo« per se; v tistem trenutku preprosto samo »delujemo/počnemo«).
Naj razložim na primeru: se še spomniš trenutka, ko si se naučil/a se peljati s kolesom ali avto? Vaja z vzponi in padci je najbrž potekala v eno od dveh strani: ali »hej, vedno bolje mi gre sčasoma! Super!« ali bolj »ah šment… ne gre mi, to ni zame!« Če je v tvojem primeru potekalo kot v prvem primeru, se najverjetneje danes voziš s svojim vozilom v umirjenem slogu, samozavestno, tako rekoč »brez pomisleka«. Če pa je bila tvoja takratna učna izkušnja manj prijetna in gladka, obstaja večja verjetnost, da se še v sedanjosti soočaš s podobnimi »napori« kadarkoli primeš za krmilo, je tako? Kako pogosto se ob tem zalotiš s podobnimi mislimi kot takrat (»ne gre mi, to ni zame«)? Ob podrobnejšem pogledu je razvidno, da se pojavijo enake misli prav zaradi tega, ker je »operator« – naš podzavestni um, še vedno v istem načinu delovanja. Ta samo opravlja svoje delo, da je naš osebni potrjevalec/pritrdilnik (ki ga v bistvu sploh nismo za to prosili).
»Želim izvedeti še več?« »Ja!«, pravi podzavest…
Med prebiranjem člankov na razne tematike sem prišel čez izrek »vaša podzavest ni tako zelo pametna, kot se zdi!« »Seveda je! Ve/pozna/zaveda se vsega, tudi nekaterih stvari, ki se jih moja zavest ne!«, sem si mislil pri sebi. Takoj naslednji trenutek sem se zavzel malo globlje resnice s tem, ko sem pomislil »čakaj, pa morda res ni tako pametna, saj vendar sprejme VSE kar ji povem kot je.« Tukaj je zadeva kliknila, da podzavest izvaja samo potrjevanje naših zavednih misli, praktično laična do koncepta »resnica/laž«.
Drugi izrek, ki sem/smo ga zasledil(i) temu pritrjuje: »vaš um sprejme vse, s čimer ga hranite.« Ta nagovarja ravno podzavest, natančneje dejstvo da le-ta nima »filtra« skozi katerega misli prehajajo. Za lažjo predstavo: zavestni um, po drugi strani, ima zeeelo močan filter prisoten. V obliki nečesa, čemu dandanes pogosto rečemo »naš osebni ego«. Ob tem velja dodati, da obstajajo razmišljanja, ki pravijo da »je ego naše notranje zlo« ali ovira, ki jo na vsak način moramo zatreti/potlačiti, takoj, tukaj in zdaj, v vsakem trenutku ipd. Čeprav je osnovna vloga tega filtra ravno preživetje v prvi vrsti, nam zelo pogosto lahko povzroča težave in tegobe v vsakdanu… in to na tak način, da se naša podzavest z njimi sploh ne rabi ubadati. Ta preprosto reče vsemu »ja«.
Kako to izgleda v praksi:
Izjava/misel: »Jaz sem slab/a v [področje/stvar]« -> podzavest: »ja, res je«,
»nikoli ne bom dobil službe« -> podzavest: »da, to drži«,
»ljudje mi pravijo, da sem len/a« -> podzavest: »ja, itak«
In tako v praktično vsaki situaciji. (Ključno tukaj je izpostaviti, da vsaka takšna izjava pride zavestno; torej pogosto imamo možnost se ustaviti predenj nanjo pomislimo ali jo izrečemo do konca, kar pa je lažje rečeno kot storjeno.)
Bistvo ostaja v tem, da naša podzavest ne filtrira misli, ampak jih preprosto sprejme kot so. A tudi tu se zgodba še ne konča. Naš um, v celoti, je nagnjen k avtomatizaciji procesov v kolikor je to le mogoče, da se mu/nam ni potrebno pretirano truditi/naprezati vsakič, ko pridemo v stik z podobno izkušnjo/situacijo. Ta »avtomatizacija« je še kako prisotna v sodobnem času »hitrosti« in predstavlja oviro za zdrav način življenja. Pri tem je potreba po ozaveščanju in splošni odprtosti še dodatno zaželena.
Te avtomatizirane misli se potem po navadi ponavljajo nenadzorovano, da se dobesedno zakoreninijo v nas kot »pravila/pravilnik« uma, ki se ga oklepamo in ga naprej ponavljamo dokler ne postane »naša resnica«. In to ne naša »resnična resnica«, temveč taka, kot smo se sami prepričali da je. (Ob tem koraku se dogaja zanimiva so-igra zavesti in podzavesti, ampak več o tem drugič.) Ravno tako, kot nam podzavest pomaga pri učenju novih stvari, nas lahko ovira kadar pretirano ponavljamo negativne misli in komentarje. To je pa še eden dodaten primer ravnovesja v našem vsakdanu (koncept dvojnosti).
Rdeča nit tukaj je, da ravno tako »enostavno« kot naša podzavest ponavlja in avtomatizira negativne misli in odzive, lahko prav tako naredi z pozitivnimi in navdihujočimi. Če se vrnemo zgoraj omenjenemu primeru: naúčimo se biti dovolj pozorni vsakič, ko se zalotimo, da bi izustili ali oblikovali nekaj negativnega, kot npr. »ah, to mi res ne gre«, in k temu dodajmo samo še en majhen korak naprej in se samo ustavimo v trenutku, da prekinemo ta tok. Samo prekinitev toka misli je že ogromen korak pri vadbi ozaveščanja. Naslednji korak za tem pa pride ob dosledni vaji, in sicer da po prekinitvi toka nadomestimo negativno misel z eno bolj pozitivno, kot npr. »je že nekaj časa odkar sem to počel nazadnje, naj poskusim še enkrat« ali pa »čeprav me je strah, vem, da mi bo koristilo na dolgi rok«. Tako kot pri večini stvari v življenju, je tudi tu v pomembno ponavljanje in doslednost. To je vsekakor učni proces. Ampak, ko enkrat zadevo dovoljkrat ponovimo, smo lahko mirne vesti, saj nam bo ob strani stal najboljši potrjevalec vseh časov, tudi pri največjih in najtežjih spremembah v življenju.
»Naš um bo vedno verjel stvarem, ki mu jih povemo. Zato mu ponudimo resnico. Ponudimo upanje. Ponudimo ljubezen in sočutje.« ❤️
Kako tebi tvoj osebni »yes-man/woman« ustreza? Si se tekom prebiranja zavedal/a kakšnega negativnega komentarja, ki si ga morda nevede ponavljaš? Imaš kakšno podobno zgodbo ali učno izkušnjo, ki bi jo želel/a deliti? Če si se počutil kakorkoli navdahnjeno, osrečeno, animirano ali očarano, prosim deli v komentarjih. Hvala za branje in prijeten dan želim. 😊
Moment in time 