[This is a slovenian translation of the original post: “answers are silent and come from within…“]
Če je kadarkoli bil čas, da se nekoliko umirimo in si vzamemo čas, da ozavestimo sebe, naše življenje in stanje v naši okolici, je to zdaj.
“Kadar ne moremo ven, lahko vedno vstopimo globlje not.” Znano je, da prav tako kot je veliko in neskončno vesolje, je podobno obilno naše notranje doživljanje. Naša osebnost, s vsemi svojimi aspekti; pa duša, ki povezuje vsak živi trenutek; nenazadnje pa tudi celice same premorejo vedno več informacij, možnosti in (naključnih?) dejavnosti, kar čedalje bolj ugotavljajo na področjih kvantne fizike, na primer.
Zatorej izkoristimo ta čas “ko se prav nič ne dogaja” in prestopimo tiste omejitve, ki so nas zadrževale od naše resnice, naše iskrene ljubezni in žara do življenja.
Če smo do zdaj živeli s strahom, da “se ne smemo odklopiti oz. izolirati od ljudi in okolice”; zdaj pa celo živimo v točno tej situaciji!, je ravno zdaj najbolj primeren čas, da spustimo karseda vse in vsakogar ob nas, ki nam, hočemo/nočemo, nekako dovaja ali odvaja energijo v tej “mreži (socialne) povezanosti”. Morda se sliši temačno, ampak tudi svoje najbližje je vsake toliko časa primerno spustiti naj gredo pravtako zase/vase.
In NE “IZpustiti”, le “Spustiti” – pomeni dovoliti procesu življenja narediti, kar “je treba”. Lahko bi rekli tudi “dati času čas” ali “se prepustiti usodi”, če to zveni primernejše. Skratka preprosto usmeriti vso pozornost zgolj in samo na sebe in dogajanje v nas.
Tukaj se ves čas nahaja prostor čiste tišine, miru in jasnosti. Le potrebno se je naučiti dostopati do tega znotraj nas. Tudi če (še) ne znamo priti do tega, pa je prav tako odličen čas da se tega naučimo! Vsaj poskusimo, če ne druga… Tudi čas, ki ga namenimo učenju nečesa novega, z vsakim spodrsljajem je vedno “dobro izkoriščen”.
Tudi v teh “izolirajočih časih” imamo na voljo več opcij: ali se zavedamo stanja, takšno kot je, ne spremenimo kaj dost in se naprej pritožujemo in tarnamo nad stanjem (-“se smilimo sebi“).
Ali pa, kot rečeno, se zavedamo nezadovoljstva in potem NAREDIMO nekaj glede tega – kot pravi zelo aktualen angleški rek: “Overreacting is still better than non-reacting”, kar bi se približno prevedlo v “pretiravanje je vseeno boljše, kot neodzivnost”. Ali morda “vsakršen odziv je boljši kot pa “brezodziv””.
Seveda je začetek vsega novega v neki meri strašljiv, ampak prav iz vsake “napake”/padca, če smo odprti/naravnani za učenje in novosti, se lahko nekaj naučimo in na koncu koncev tudi PRIučimo željeno znanje.
V vsakem primeru pa imamo vedno na voljo nekoga, ki nam lahko pomaga k novemu znanju. Ravno to se bolj in bolj dogaja – opažam, da kljub vedno večji “zmedi in zbeganosti”, nastaja/se ustvarja tudi več jasnosti, usmeritev, nasvetov; ljudje rabimo in iščemo “odgovore”, ampak ti so skoraj vsi znotraj nas samih. Tudi za to nikoli ni odveč povprašati za nasvet ali usmeritev (počnemo prav vsi 😉👍), ampak pomembno je, da ozavestimo predvsem sebe, pristno.
In zahvaljujoč tehnologiji (in seveda vsem ljudem/delavcem, ki oskrbujejo najbolj nujne storitve 🙏) je morda taka oseba oz. “vodnik” samo klik in nekaj besed vstran od rešitve… 😉
Moja prijateljica je to odlično ubesedila:
»Sledi svojemu srcu, ali, za začetek, nekomu, ki to že počne.« ❤️
Ines Šinko (Hvaležnost duše)
Kaj ti počneš v času (fizičnega) distanciranja, da se prizemljuješ in ohranjaš vero? Kako trenutno stanje v svetu vpliva nate? V primeru, da te je ta zapis kakorkoli nagovoril, bodi vabljen/a odgovoriti v komentarjih. Z veseljem prebiram vzpodbujajoče zgodbe. 😊 Bodite varni, zdravi in ohranite vero, prijatelji! Se vidimo/beremo ob drugem trenutku v času! ❤️
Moment in time 