[This is a slovenian translation of the original post: “Nobody is perfect.” Good thing I’m a nobody.” – Talking about perfectionism”.]
Izreka v naslovu sem se tekom življenja velikokrat polastil in menim, da bo krasno povzel bistvo sledečega zapisa.
…»A bo res?« mi iz nenada sporoči moj um.
Po svoji uvidevni in odprti naravi naslovim to vprašanje z: »ok, kako pa bi lahko ubesedil bolje?«
Kakor posvečam izvornemu vprašanju dvoma več in več pozornosti, se mi v enaki meri poraja več in več možnosti in misli – ena po eno, vedno več, dokler neizbežno postane cel plaz, ki me v vsakršni originalnosti pokoplje pod sabo in me pusti ohromljenega, tesnobnega, frustriranega ali razdraženega, če omenim samo najpogostejša občutenja ob tem.
Zveni poznano? Če si že kdaj doživel/a kaj podobnega, si najbrž že posegal/a po »biti perfekten« v nekem trenutku ali pa celo to počneš redno.
S tem zapisom želim opisati omejujoče učinke perfekcionizma. Kot ljudje; človek, ki doživlja življenje, z vsemi našimi plastmi in kompliciranimi faktorji, smo se nekako začeli nagibati k »biti popolni«, v takšnem, drugačnem ali v vsakem pogledu. S tem zapisom želim govoriti o pojmu popolnosti oz. nagnjenosti k le-tej kot tudi orisati nekaj svojih izkustev in vpogledov na to temo. Kako lahko preraste iz nedolžne želje »(sebe) izboljšati« do prikrite pretirane kompenzacije, do oklepajoče razdražljivosti, tudi do nezdravega ekstremizma ali natančneje, nevarne iluzije, pod določenimi pogoji in če se ne ukrepa… Pa berimo naprej da izognemo temu zadnjemu primeru, prav? 🫢
Sprva moram izpostaviti, da »biti popoln« ni ravno to, kar ljudje mislimo, ko rečemo »bodi/naredi najboljše kar lahko« ali »bodi najboljša različica sebe«. Vsak od nas je v izvoru/izhodišču že popoln, če govorimo malenkost bolj iz »kozmičnega« vidika. Ne le to, ampak tudi naši posamezni vidiki popolnosti se močno razlikujejo med seboj. Zato najprej poglejmo KAJ smo približno poenoteno, »objektivno«, definirali kot popolno.
Pa poglejmo kar v realnosti, v praksi: prvi vtisi, ki se pojavijo ob besedi »popoln/a«, se kažejo v podobi osebe, ki ima dobro plačano delo in uspešno kariero, veliko udobno hišo, dobre avtomobile, lepe/praktične stvari, popolnega partnerja/-ko oz. družino in odnose z vsemi, je popolnega zdravja in lepega izgleda… Tako okvirno bi lahko posplošili nekoga ki je popoln, se strinjate?
In če zdaj pogledamo tak navidezen primer podrobneje – vse od naštetega je faktor zunaj osebe, ki bi naj bila popolna, same. To je velik pokazatelj kako materialistično smo bili privzgojeni uvideti našo realnost. Tak način razmišljanja, kar recimo slišimo pogosto v obliki »ko bom imel/a [to in ono], bo moje življenje popolno«, je ravno vzrok mnogoterih sodobnih psiho-somatskih obolenj, kot na primer, stres, izgorevanje, depresija in kronična utrujenost (pa da niti ne omenimo splošen pojav specifičnih diagnoz kot OCD in podobnih…) Do tega prihaja predvsem zaradi našega privzgojenega načina delovanja – kako neprestano in neizprosno zasledujemo naše cilje, večinoma »samo da bi imeli/pridobili nekaj« ali če pogledamo malenkost v ozadje: da bi imeli občutek kontrole in moči nad nečim (kar je v resnici iluzija). Ob tem pogosto pozabimo ali se celo odrekamo svojemu zdravju in čustvenemu/mentalnemu in tudi socialnemu stanju (beri: našemu počutju).
Dragi moji, to je zelo »ego«-centrično razmišljanje, ki kot zdaj že vemo, ne pozna meja. Vsaj nobenih vzpodbujajočih vidikov, v primeru, da/ko pustimo zadevo nenaslovljeno. K sreči s porastom in širjenjem človeške zavesti; s tem, ko se čedalje bolj povezujemo sami s seboj, s svojo človeško/dušno resnico in bolj duhovnimi, mentalnimi, kreativnimi in nežnimi platmi naše narave, se čedalje tudi bolj poudarja/izgrajuje »jedrnih/resničnih vrednot«, kot so npr. naš karakter, interakcije, dobrohotnost, odprtost ipd. Prav te vrednote počasi, a zanosno izpopolnjujejo vmesne praznine med prej naštetimi materialnimi vrednotami in tako tvorijo veliko volj celostno definicijo »popolnosti«.
Ampak zavoljo praktične uporabe vendar poglóbimo pojem in razložimo kako se »dober/koristen perfekcionizem« razlikuje od tistega »slabšega« oz. včasih tudi nevarnega, zavirajočega perfekcionizma.
Obstajata (vsaj) dve vrsti perfekcionizma
S tem ko uporabim izraz »dober tip perfekcionizma« imam v mislih način delovanja, ki nas vzpodbuja in nas navdihuje oz. napotuje, da »naredimo še malenkost boljše« ali »da naredimo še malenkost več kot smo nazadnje«. Taka vrsta perfekcionizma nam pomaga širiti meje naših zmogljivosti, naše cone udobja/lagodja na primeren, zdrav način in nas vodi do izkazovanja naših dejanskih potencialov. To je zelo zdrav pristop k rasti in razvoju, ki se ga poslužujejo že mali otroci in je zelo praktično orientiran način doseganja ciljev. V praksi je taka oblika najlažje orisana s pomočjo vzornika/-ov: kadar imamo ob sebi (ali fiktivno) nekoga, s katerim se pomerjamo (glede določene lastnosti/sposobnosti in zgolj občasno, ne ves čas). Še bolj pomaga, če je ta vzornik tudi »zdrav perfekcionist«, seveda. Veliko najuspešnejših športnikov/ic ima prav takšen zdrav princip perfekcionizma v svojem režimu in jim pogosto pomaga kar znova dosegat vrhove lestvic. Veliko jih to lastnost povezuje direktno tudi s konsistenco, kot dvema ključnima faktorjema za uspeh in obe lastnosti delujeta vzajemno. Ob uporabi takega pristopa, »zdrave kompetitivnosti«, je to ena dobra plat »medsebojnega primerjanja«. Seveda ima najboljše učinke, kadar se zavedamo svojih meja. Nasploh je to zelo prizemljena oblika perfekcionizma, ki je lahko koristna na raznih področjih.
Popolnoma druga zgodba pa je »umska past«, tista druga oblika perfekcionizma.
»Ne tako dober tip« perfekcionizma
Slišal sem zanimiv izrek glede uspeha nasploh oz. uspešnih ljudi, ki se ga pogosto opomnim, kadar začenjam stopati proti slabi/nevarni obliki perfekcionizma: »zmagovalci se osredotočajo na cilj/se izboljšati, medtem ko se poraženci osredotočajo na zmagovalce«. (Sam bi ob tem pripomnil, da izraz »se izboljšati« smatram kot »dvigniti svojo energijo in počutje medtem, ko se zabavaš«.) Kadar se osredotočamo in se primerjamo z nekom ali nečim preveč, se začne naš pogled spreminjati v navidezno iluzijo. S tem postane stvarno nedosegljivo, izven (realnih) meja. Skozi takšno navidezno, ego-bazirano videnje naš pogled na »cilj« postane omejen na »samo da sem vsaj enako dober ali boljši kot zmagovalec!« Ali »samo da imam/dobim [to/tisto]« in »samo da dosežem tisto stanje/občutek za vsako ceno«. Praktično brez presoje ali zavestnega truda za tem. Ob tem, naš dejanski cilj postane zakrinkan v megleno podobo ali ga v celoti odmislimo. Seveda potem ni nobeno presenečenje, ko ga nismo zmožno doseči in potem trpimo (in se pritožujemo) zaradi tega še bolj! Saj »zgubljamo« bitko, ki v osnovi nima nobenega zmagovalca. Ta oblika perfekcionizma je močno vodena s strani ega oz. materialnega sveta, kot omenjeno. K sreči, tudi vnovič, s širjenjem splošne ozaveščenosti začenjamo uvidevati skozi ta umski labirint.
En način kako prekiniti ta cikel, je da se vprašamo: »čemu, znotraj mene same/ga, želim s tem pretiranim perfekcionizmom kompenzirati?« V izvoru je vzrok za takšen pogled večinoma pomanjkanje občutka varnosti, pripadnosti in sprejetosti oz. ponosa na sebe. Samo, ko se zavemo in sprejmemo to čustveno-miselno nestabilnost oz. ne-uravnanost, lahko izvor primerno naslovimo in začnemo odpravljati. Poskusite se vprašati: Kako lahko te potrebe zadovoljim brez da poskušam biti popoln/a?
»Popolnost je mit«
Na koncu dneva; na koncu vseh koncev, na koncu časa in prostora se moramo zavedati, da je prav vsak izmed nas popoln, prav tak kakršen/a je. Vsaj na posameznikovi/individualistični ravni je to resnica. Ampak ravno tako kot »zakon akumulacije«, (kar si nisem izmislil in je očitno dejanska stvar!) ki pravi nekako tako: »vsak velik podvig/dosežek (finančni ali kakršenkoli) je akumulacija/skupek na stotine majhnih prizadevanj in požrtvovanj, ki jih navzven nobeden ne vidi ali ceni«, ima to širši pomen. Če s svojimi besedami povzamem nekaj, kar se dandanes napačno interpretira:
»Dobra, stabilna in uspešna družba (skupnost) sestoji in temelji iz mnogih dobrih, stabilnih in uspešnih posameznikov.«
Kar, ponovno, pomeni prav vsakogar izmed nas. Seveda ima življenje v skupnosti, kakršnikoli, svoje prednosti, že iz vidika same evolucije, da ne bo pomote, ampak zavoljo pomena tega zapisa, bomo v ospredju obdržali osnovni gradnik skupnosti – posameznika. Samo in zgolj skozi našo naučeno oz. privzgojeno percepcijo (=pogled na svet/življenje) začnemo pretirano kompenzirati s stvarmi in dosežki. Na ta način začnemo tekmovati med sabo v zasledovanju »popolnosti« (=iluzije) in hodimo eden čez drugega, namesto da bi skupaj rasli in se podpirali.
»Imeti trdna tla pod nogami vedno pride prav – naš »ples« življenja, ples izkustva duše postane veliko bolj čaroben na ta način.«
Žiga Grušovnik
Izjava »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu« še nikoli ni prišla bolj prav s tem, da kot posamezniki skupaj vendar tvorimo družbo in nam le-ta zrcali naše poglede nazaj: ko uvidimo naše okolje kot pomanjkljivo, negativno, uničujoče, »nepopolno«, je lahko to pravzaprav prikaz, kako mi sami »perfekcionistično« vidimo sebe. Zatorej raje: »bodi SVOJA popolna verzija sebe« in s svojim doživljanjem sveta boš prispeval/a kot krasna sprememba (ki jo želiš videti v svetu). 😛
Kakšen pa je tvoj pogled na perfekcionizem? Kaj zate pomeni popolnost? Je karkoli na tem zapisu bilo nepopolno in ti je izzvalo reakcijo? 😜 Si razbral/a bistvo in se naučil/a ukrotiti ter uporabiti pogled v svoj prid? Ali imaš (še) mogoče težave s tem? Če to velja zate ali za nekoga, ki ga poznaš, nas kontaktiraj in bomo skupaj podrobneje ocenili situacijo in ti pomagali postaviti temelje, da boš zlahka uporabil to navado kot uporabno lastnost.
Do naslednjič bodite zdravi in prizemljeni in se vidimo/beremo ob drugem trenutku (v času). 😃
Moment in time 