[This is a slovenian translation of the original post: “The truth lies in the verbs!”]
»Razumeti nekaj je ena stvar, ampak to udejanjiti pa je nekaj povsem drugega.«
Vsak glagol v osnovi vsebuje »akcijo«, dejanje, premik, dogodek, energijo… Odvisno od tega, kakšne glagole najpogosteje uporabljamo tekom dneva se naša realnost oz. življenje odzove v enaki meri. Ob tem je pomembno da se naučimo »iskrenega/pristnega (samo)-izražanja.« Ne, s tem ne mislim, zgolj slovnice in maternega jezika, kaj šele bog ne daj omejenega šolskega predmeta, temveč iskreno izražanje »iz srca«. To počnemo, kadar spregovorimo o tem, kaj čutimo znotraj nas samih in smo predvsem iskreni s sabo. Zdrava mera (srčnega) samo-izražanja je zelo pomembna za doseganje naših ciljev kot tudi prijetnih odnosov in nenazadnje tudi na splošno za naše zdravje.
“Sej pa se menda znam izražat… ali pač?”
Poglejmo si na primeru v praksi: katero obliko stavka uporabite bolj pogosto:
»ah, kako sem jezen/a!« ali »ah, čutim takšno jezo!«
Vidite razliko v izrazoslovju? Prva oblika podzavestno vzame v zakup naše stanje bitja, naš položaj/počutje v danem trenutku. S tem, s pomočjo naših misli in logike, začnemo enačiti naše stanje z občutkom jeze. Poglejte: »kako sem jezen/a«. Mislim, da je smiselno izpostaviti, da smo pa več kot le naša čustva, tudi v trenutku »izbruha«, kajne?
Druga oblika enakega stavka odraža dejansko resnično stanje precej bolje: »čutim jezo«. S takšno obliko je zelo dobro razvidno, da zaznavamo nekaj »izven nas samih«, samo DEL našega doživljaja oz. naše celote. S tem se približano dejanskemu stanju veliko bolje, namreč, da v trenutku zaznave čutimo čustva/občutek, kar pa je le en delček vsega kar v resnici smo.
Seveda je v trenutku afekta precej težko preusmeriti tok naših spontanih odzivov (ki pa so vendarle v osnovi zgolj priučeni, samo da se tega zavedamo). Ampak, če pogledamo širšo sliko, natančneje če smo skozi naše otroštvo bili pogosto deležni takšne »pomanjkljive« oblike izražanja, lahko hitro povežemo, da nam današnje prepreke pri izražanju nemara povzroča marsikakšno nelagodje. To lahko pomeni lažje ali tudi težje oblike, kot npr. razne depresije, ki pa so predvsem končni rezultat identificiranja z- oz. podrejanja našim občutkom in čustvom. Po navadi zadeva izžareva iz nas in preide iz naše notranjosti tudi na naše okolje, na ljudi okoli nas. In potem slišimo stvari, kot na primer: »zakaj si tako jezen/a?«
Če smo iskreni je v dejanski uporabi pogosto še bolj posplošen odraz in se sliši tako: »zakaj si vedno tako jezen/a?« K že v osnovi popačeni obliki dojemanja »nas samih kot naših čustev« je povrh dodana še časovna omejitev, kar pa naš um ne zazna in se začne vrteti v krogu.
“Torej najbolje da se ne izražam… ali kako?”
Če pa pogledamo iz druge plati: nam lahko odziv okolice pomaga lažje ozavestiti sebe oz. svoje počutje, s tem ko slišimo naš lasten način izražanja in ga posledično lažje spremenimo, ko smo ga enkrat sami deležni. Naj poudarim, da nihče ni vedno tak ali ves čas v enem stanju. Táko posploševanje je samo smernica našega uma, da lažje in hitreje procesira komunikacijo. Ljudje smo izjemno prilagodljiva bitja in smo sposobni velikih (in majhnih) sprememb, tudi iz enega trenutka v drugega (včasih zavestno, včasih podzavestno).
Čustva so ena izmed oblik energije
Če pogledamo definicijo čustev, so iz znanstvenega vidika predvsem v obliki energije v gibanju (iz angl.: »emotion = energy in motion«). Same po sebi me nosijo nobenega pomena ali »namere«. Mi sami opredelimo te aspekte. Zatorej se naúčimo iskrenega in pristnega samo-izražanja. V prvi vrsti, da sebe seznanimo z našim počutjem in nato tudi z ljudmi okoli nas toliko bolj iskreno. Postanimo zavedni stvari, ki jih govorimo, kako jih povemo in kako se v resnici ob tem počutimo, da se nam vnaprej ne bo treba tolikokrat primerjati z »zgolj vzniki energije« (- našimi čustvi in občutki). Na ta način bodo naši pogovori veliko bolj duhoviti, privlačni in izpopolnjujoči.
Torej, kako bi rekel/a da se izražaš? Kako dobro si ozaveščen/a o svojem načinu izražanja? Imaš kak primer iz prakse o »pravilnem (samo)-izražanju«, ki je preprečila kak nesporazum? Vsakršne zgodbice in vpogledi dobrodošli spodaj v komentarjih. Do naslednjič se imejte dobro s poigravanjem glagolov! 😀
Moment in time 