En trenutek o kvantni fiziki

[This post is a slovenian translation of the original article “Quantum physics in one moment“.]

Ob (ponovnem) prebiranju knjige »Placebo ste vi« (dr. Joe Dispenza), natančneje ob poglavju o »kvantnem umu« (ki je ironično najkrajše poglavje v celi knjigi), sem bil precej prevzet ob stavku: »kvantni model pravi, da vse možnosti že obstajajo v tem trenutku…« Seveda z imenom svojega podjetja/gibanja/miselnosti »Moment in time«, sem bil navdahnjen izraziti nekaj svojih pomislekov in ugotovitev na to temo s tem zapisom. Pa posvetimo kratek trenutek debati vsakodnevne teme kvantne fizike in kako nam lahko pomaga ustvariti najboljše trenutke v naših življenjih…

Naša frekvenca/vibracija; naša energija izvira predvsem iz našega »stanja bitja« (kombinacija naših misli in čustev v danem trenutku). Kadarkoli dvignemo našo vibracijo, postanemo bolj usklajeni s kvantnim modelom realnosti oz. fizike. In v nasprotnem primeru, ko se naša vibracija zniža, postanemo bolj rigidni, trdni, zakoreninjeni; »materialno oprijemljivi« recimo, kar pa sovpada veliko bolj s »klasično fiziko«. Ta model, imenovan tudi »Newtonov model« smo ljudje uporabljali zelo dolgo časa in je prav ta, na katerem sloni definicija »materije« (-ta pravi, da ima stvar/snov opredeljene karakteristike: je merljivo, videno, občuteno, slišano… zaznano znotraj obstoječega prostora in časa).

V energetskem (kvantnem) modelu čas in prostor predstavljata samo možnosti/opcije. Po tem modelu obstaja veliko »dodatne/neopredeljene energije«, ki jo je moč izkoristiti. Od tod tudi, spet, izhaja dejstvo, da ko dvignemo vibracijo nam to omogoča ustvarjanje sprememb in doseganje česarkoli si želimo v življenju. S pomočjo tega dviga energije se spremembe in napredek na koncu koncev manifestira v naši realnosti kot naši dosežki (ali neuspehi – večinoma kadar naše namere niso v skladu z vibracijo, ki jo oddajamo).

Bolj kot smo ustvarjalni, navdahnjeni in odprti (beri »dvignjeni« na energetski ravni), bolj se nahajamo v »stanju (proste/tekoče) energije« in manj v obliki končne, definirane, zakrčene materije. Temu sledeče je toliko lažje uporabiti to energijo za manifestacijo, kreacijo in udejanjanje spremembe v življenju. In kot najbrž dobro poznamo »so spremembe edina konstanta v življenju«. Narava sama se spreminja ves čas. Če k temu dodamo izreke, da »v naravi ni naključij/napak«, »nič ni zavrženo« in/ali »vse se zgodi z razlogom«, že imamo pred sabo dobro izhodišče, da končno uporabimo našo vero (energijo). Zaupati v proces življenja pomeni »se prepustiti« toku in potem preprosto samo dodamo kratko pravilo »začuti, umisli in udejanji« (»feel, think and do« (“FTD”)) nekaj dobrega in spremembe se bodo manifestirale v naše življenje kot miren, rahel vetrič ali miren morski val.

S tem ko združimo informacijo (=misel) in frekvenco (=občutke) in s tem dvignjenim stanjem bitja, povzročimo učinek na materijo, na realnost. Seveda pri tem pomembno vlogo vseeno igra zavestni in podzavestni um. V praktičnem primeru: če združiš recimo misel kot: »želim se naučiti igrati kitaro« (-informacijo) z občutkom, z veliko mero energije, recimo navdušenje ali inspiracija (-dodaš frekvenco), to potem povzroči premik v realnosti (-v stanju bitja) na tak način, da recimo greš po kitaro in začneš brenkati. Zatorej, še enkrat, skozi kombinacijo informacije in frekvence direktno povzročiš spremembo v stanju realnosti. To nadalje s pomočjo doslednega ponavljanja postopoma vodi do veličine, zadovoljstva in nasploh lepega življenja. Ja, tako simpl je. 😛

…ok, zdaj pa iskreno, kako »simpl« je to v resnici bilo zate? 😅 So te kateri deli ustavili in si moral/a za trenutek razmisliti? Imaš sam/a kakšne zamisli ali razlage kvantne fizike morda? TO bi pa zares rad prebral/slišal! Če pa si morda tudi bil/a samo kakorkoli fasciniran/a, potem bom vesel vsakršnega komentarja ali delitve. Želim energičen dan in se vidimo/beremo ob drugem trenutku v času! 💜

Podzavestni um – najboljši potrjevalec vseh časov

[This post is a slovenian translation of the original article “The subconscious mind – the best “YES-man” ever“]

Prav koliko smo pozorni oz. ozaveščeni v trenutku, ko usvajamo nove informacije, nova znanja, se učimo nove veščine? Kako znamo z malo ali nič pomisleka določit, kdaj »vemo/znamo zadosti«, da izpeljemo dobro in pravilno? (To je v bistvu retorično vprašanje, ker v resnici ne »vemo« per se; v tistem trenutku preprosto samo »delujemo/počnemo«).

Naj razložim na primeru: se še spomniš trenutka, ko si se naučil/a se peljati s kolesom ali avto? Vaja z vzponi in padci je najbrž potekala v eno od dveh strani: ali »hej, vedno bolje mi gre sčasoma! Super!« ali bolj »ah šment… ne gre mi, to ni zame!« Če je v tvojem primeru potekalo kot v prvem primeru, se najverjetneje danes voziš s svojim vozilom v umirjenem slogu, samozavestno, tako rekoč »brez pomisleka«. Če pa je bila tvoja takratna učna izkušnja manj prijetna in gladka, obstaja večja verjetnost, da se še v sedanjosti soočaš s podobnimi »napori« kadarkoli primeš za krmilo, je tako? Kako pogosto se ob tem zalotiš s podobnimi mislimi kot takrat (»ne gre mi, to ni zame«)? Ob podrobnejšem pogledu je razvidno, da se pojavijo enake misli prav zaradi tega, ker je »operator« – naš podzavestni um, še vedno v istem načinu delovanja. Ta samo opravlja svoje delo, da je naš osebni potrjevalec/pritrdilnik (ki ga v bistvu sploh nismo za to prosili).

»Želim izvedeti še več?« »Ja!«, pravi podzavest…

Med prebiranjem člankov na razne tematike sem prišel čez izrek »vaša podzavest ni tako zelo pametna, kot se zdi!« »Seveda je! Ve/pozna/zaveda se vsega, tudi nekaterih stvari, ki se jih moja zavest ne!«, sem si mislil pri sebi. Takoj naslednji trenutek sem se zavzel malo globlje resnice s tem, ko sem pomislil »čakaj, pa morda res ni tako pametna, saj vendar sprejme VSE kar ji povem kot je.« Tukaj je zadeva kliknila, da podzavest izvaja samo potrjevanje naših zavednih misli, praktično laična do koncepta »resnica/laž«.

Drugi izrek, ki sem/smo ga zasledil(i) temu pritrjuje: »vaš um sprejme vse, s čimer ga hranite.« Ta nagovarja ravno podzavest, natančneje dejstvo da le-ta nima »filtra« skozi katerega misli prehajajo. Za lažjo predstavo: zavestni um, po drugi strani, ima zeeelo močan filter prisoten. V obliki nečesa, čemu dandanes pogosto rečemo »naš osebni ego«. Ob tem velja dodati, da obstajajo razmišljanja, ki pravijo da »je ego naše notranje zlo« ali ovira, ki jo na vsak način moramo zatreti/potlačiti, takoj, tukaj in zdaj, v vsakem trenutku ipd. Čeprav je osnovna vloga tega filtra ravno preživetje v prvi vrsti, nam zelo pogosto lahko povzroča težave in tegobe v vsakdanu… in to na tak način, da se naša podzavest z njimi sploh ne rabi ubadati. Ta preprosto reče vsemu »ja«.

Kako to izgleda v praksi:

Izjava/misel: »Jaz sem slab/a v [področje/stvar]« -> podzavest: »ja, res je«,
»nikoli ne bom dobil službe« -> podzavest: »da, to drži«,
»ljudje mi pravijo, da sem len/a« -> podzavest: »ja, itak«
In tako v praktično vsaki situaciji. (Ključno tukaj je izpostaviti, da vsaka takšna izjava pride zavestno; torej pogosto imamo možnost se ustaviti predenj nanjo pomislimo ali jo izrečemo do konca, kar pa je lažje rečeno kot storjeno.)

Bistvo ostaja v tem, da naša podzavest ne filtrira misli, ampak jih preprosto sprejme kot so. A tudi tu se zgodba še ne konča. Naš um, v celoti, je nagnjen k avtomatizaciji procesov v kolikor je to le mogoče, da se mu/nam ni potrebno pretirano truditi/naprezati vsakič, ko pridemo v stik z podobno izkušnjo/situacijo. Ta »avtomatizacija« je še kako prisotna v sodobnem času »hitrosti« in predstavlja oviro za zdrav način življenja. Pri tem je potreba po ozaveščanju in splošni odprtosti še dodatno zaželena.

Te avtomatizirane misli se potem po navadi ponavljajo nenadzorovano, da se dobesedno zakoreninijo v nas kot »pravila/pravilnik« uma, ki se ga oklepamo in ga naprej ponavljamo dokler ne postane »naša resnica«. In to ne naša »resnična resnica«, temveč taka, kot smo se sami prepričali da je. (Ob tem koraku se dogaja zanimiva so-igra zavesti in podzavesti, ampak več o tem drugič.) Ravno tako, kot nam podzavest pomaga pri učenju novih stvari, nas lahko ovira kadar pretirano ponavljamo negativne misli in komentarje. To je pa še eden dodaten primer ravnovesja v našem vsakdanu (koncept dvojnosti).

Rdeča nit tukaj je, da ravno tako »enostavno« kot naša podzavest ponavlja in avtomatizira negativne misli in odzive, lahko prav tako naredi z pozitivnimi in navdihujočimi. Če se vrnemo zgoraj omenjenemu primeru: naúčimo se biti dovolj pozorni vsakič, ko se zalotimo, da bi izustili ali oblikovali nekaj negativnega, kot npr. »ah, to mi res ne gre«, in k temu dodajmo samo še en majhen korak naprej in se samo ustavimo v trenutku, da prekinemo ta tok. Samo prekinitev toka misli je že ogromen korak pri vadbi ozaveščanja. Naslednji korak za tem pa pride ob dosledni vaji, in sicer da po prekinitvi toka nadomestimo negativno misel z eno bolj pozitivno, kot npr. »je že nekaj časa odkar sem to počel nazadnje, naj poskusim še enkrat« ali pa »čeprav me je strah, vem, da mi bo koristilo na dolgi rok«. Tako kot pri večini stvari v življenju, je tudi tu v pomembno ponavljanje in doslednost. To je vsekakor učni proces. Ampak, ko enkrat zadevo dovoljkrat ponovimo, smo lahko mirne vesti, saj nam bo ob strani stal najboljši potrjevalec vseh časov, tudi pri največjih in najtežjih spremembah v življenju.

»Naš um bo vedno verjel stvarem, ki mu jih povemo. Zato mu ponudimo resnico. Ponudimo upanje. Ponudimo ljubezen in sočutje.« ❤️

Kako tebi tvoj osebni »yes-man/woman« ustreza? Si se tekom prebiranja zavedal/a kakšnega negativnega komentarja, ki si ga morda nevede ponavljaš? Imaš kakšno podobno zgodbo ali učno izkušnjo, ki bi jo želel/a deliti? Če si se počutil kakorkoli navdahnjeno, osrečeno, animirano ali očarano, prosim deli v komentarjih. Hvala za branje in prijeten dan želim. 😊

»Moč brez kontrole ni nič« (in drugi primeri ravnovesja)

[This post is a slovenian translation of the original article “Power is nothing without control (and other examples of balance)“]

Na kaj pomisliš, ko slišiš besedo »ravnovesje«? Osebo, ki lovi ravnotežje na vrvi? Sebe stati na eni nogi? Si predstavljaš meniha sedeti v nekem templju in meditirati? Taoistični simbol yin-yang? Morda nihajno tehtnico? Ali morebiti »nekaj, česar sam nimam v življenju a si tega želim«? Kaj, če rečemo temu »stanje med dvema (nasprotujočima si) silama«?
Ta zadnja je najbrž najbližje temu, kar želim izpostaviti – dvojnost je aspekt, ki je zelo močno prisoten v sodobnem svetu, ampak so učinki le-tega zgolj bežno opaženi/opazni. Ne le to, temveč je tudi poglaviten element starih, ampak še vedno relevantnih in ključnih hermetičnih načel! »Dvojnost je preprosto stvar ločevanja stopenj (in percepcije/pogledov). Namesto nasprotujoče, je v bistvu komplementarno/sodelujoče«… če še te do zdaj nisem izgubil, sem s tem po vsej verjetnosti zapečatil zmedo, kajne? Ja, tudi mene je sprva iztirilo, ampak ko sem se ob tem malo zamislil…

Če za začetek poskusim slediti moji izvorni inspiraciji za ta zapis… me je ta doletela ob ponovnem prebiranju poglavja v knjigi »Placebo ste vi«, pisatelja/nevroznanstvenika dr. Joe-a Dispenze. Čeprav je bil sprva moj namen samo preleteti nekatere njegove ugotovitve glede moči naših misli v vsakdanu, sem se zalotil ob pomisleku, da »so naše izkušnje nevrološko vpletene v naše možgane (izzovejo misli) in kemično vpletene kot čustva (izzovejo čustvovanje)«. Moja takojšnja povezava ob tem je bila: »kako je lahko ena in ista stvar vpleteno fizično (/nevrološko) IN hkrati kemično?« Ampak to je bil le izhodiščni izzivalni pomislek. Nekaj povezav z mojim predhodnim znanjem kasneje sem prišel do spoznanstva v obliki realnih, (lahko tudi) meta-fizičnih in/ali psiholoških primerov na temo »nikoli eno, brez drugega«.

Eden tak primer je v osnovi že nekako razložen v omenjeni knjigi, namreč kako misel in čustvo skupaj tvorita trenutno stanje biti (beri: stanje obstoja). Najbrž si že kdaj doživel razcep med »srcem in razumom« iz prve roke tekom časa, kajne? To je vendar ključen del odraščanja. Če pa sicer nisi, pa si zagotovo naletel na kak tak citat/izrek, kot »sledi srcu, ampak vzemi razum s seboj«. Če izhajamo iz tega – obstaja temu razpotju enoličen odgovor? Kot minljiva bitja smo ljudje nagnjeni k eni ali drugi strani že po naravi, ampak če naredimo majhen korak nazaj, vidimo da je »ravnovesje med obema poloma« najbrž najboljši odgovor, ki ga lahko dobimo. Četudi od časa do časa situacije kličejo po eni skrajnosti čez drugo, po navadi dejansko stanje nikoli ni v celoti enostransko.

No, to je bil prvi, dokaj pogost primer, ampak glavni nauk, kateri me je globoko navdihnil, je bila ugotovitev, prav kako močno sta namera in vera med seboj povezani. Kako dopolnjujeta zgoraj navedeno ugotovitev, da povezava misli in čustev tvori stanje biti. »Misel« je oblika, ki jo dobijo informacije v našem umu, na nek način, a le s pravim »nabojem«, v tem primeru čustvom, lahko postane dovolj vplivna, da povzroči kakršenkoli efekt. Ravno tako kot naše stanje bitja vključuje oboje, misli in čustva, tudi ti »komponenti« za seboj skrivata nadaljnje elemente: namero in vero.

Spet podobno – to dvoje je lahko razloženo na podoben način: namera (misli ali čustva) je tista »komponenta usmeritve«; določa »smer« v katero bo namerjena informacija, medtem ko vera za to namero predstavlja tisto »moč/naboj«; energijo, ki samo stvar vodi do cilja. Taka razlaga govori močno v prid čedalje bolj pogostemu pomanjkanju vere v našem vsakdanu, še posebej, ko se soočamo s težavami/izzivi ali poskušamo doseči visoke cilje. Ob tem nam vsaj delno lahko lajša situacijo glasba, kot je pesem skupine Bon Jovi »Keep the faith« (»ohrani vero!«).

»Pri ustvarjanju čudežev močna namera in globok vdih vere pomagata veliko bolj, kot samo trdna misel in močna čustev.« –

Žiga Grušovnik

Seveda vsi ti pomisleki izhajajo nekoliko bolj iz spiritualnega/duhovnega stališča in praks, ki pa, vsaj zaenkrat, ŠE niso dodobra kvantificirana (ali z drugimi besedami »masovno proizvedena«), kot drugi bolj znanstveni pristopi in prakse. Ampak tekom časa, s tem, ko se velik del sveta »ponovno odpira« (v združeni obliki kot npr. »duhovna psihologija«), dobivajo te duhovne/holistične tudi svoj dokumentirana znanstvena dognanja, kot svoj »dvojnik« (»razumsko čustvenemu«, »teoretično praktičnemu« in tako naprej…) Hehe, na kako lep način se s tem poveže dvojnost in ravnovesje, kajne? 😊

Kako izgleda »ravnovesje« pri tebi in kako se občuti? Koliko sta ti pomembna namera in vera in ali imaš morda kakšno zgodbo za deliti, ki ti je pomagala spremeniti način življenja? Vse to in vsak drug komentar, predlog ali ideja seveda dobrodošla in cenjena v komentarjih. Hvala za branje, lep pozdrav in se vidimo/beremo v naslednji objavi! 😉

Ključ do uspeha: Doslednost ali rutina

[This post is a slovenian translation of the original article “Success factor: consistency vs. routine“]

Razmišljam o terminih »doslednost« in »rutina«. V katerih pogledih sta si podobni/različni ter kako se vežeta v vsakdan na področju uspešnosti posameznika?

Če stremiš k uspehu v življenju, na kakršenkoli način, ki ti najbolj ustreza, že če bereš ta zapis, je velika možnost, da si že iskal podobne teme kot na primer »kako uspeti v življenju«, kajne? Naj postavim vprašanje: »Kolikokrat je pravzaprav omenjena oz. izpostavljena »doslednost«?

Iz svojih osebnih izkušenj ugotavljam, da po navadi prehaja med dvema ekstremoma – ali »ni niti slučajno dovolj omenjena« ali »…doslednost je tista, ki (na koncu) šteje«. To dejstvo že samo po sebi povzroči zmedo. In dodajmo k tej mešanici še malo »rutine«. Najverjetneje obstaja možnost, da če sledite vsaj eni tematsko, spiritualno obarvani spletni strani ali vsaj spremljate kako znano/vplivno osebo, ki je v osnovi nagnjena k spiritualnemu (beri »poglobljena«), potem je zelo verjetno, da ste zasledili rek »Rutina ubija kreativnost.« ali »Če misliš, da je pustolovščina nevarna, poskusi rutino, ta je smrtonosna.« (V kolikšni meri se lahko poistovetiš s temi reki?) V kolikšni meri si se našel/a v tem opisu?

Kot nekdo, ki je preživel večino svojega življenja z vnaprej pripravljenimi plani/urniki, prav tako z (pretiranim) organiziranjem ter urejenostjo, in kljub temu preživlja čas z ustvarjanjem rutine iz najbolj vsakodnevnih opravil, ampak še zmeraj globoko v sebi stremi k rasti in uspehu v življenju, sta me ta dva aspekta vsak po svoje in vsak v svoji smeri kar globoko šokirala/premaknila. Od tukaj tudi izvira inspiracija za objavo tega članka.

Začnimo pri tem, da se bolj kot ne strinjamo, da je doslednost vsekakor pomemben faktor, ki pripelje do uspeha, je tako? Naj bo to spreminjanje/prilagajanje svojega urnika spanja; poskušanje pridobiti/izgubiti težo s pomočjo nove, zdrave, prilagojene diete; opravljanje svojega dela hitreje/boljše itd. Utrjevanje navad na podlagi teh korakov vas bo najverjetneje prej ali slej pripeljalo do rezultatov/uspehov, ki si jih želite. Ampak… Kako dolgo traja, da ta doslednost postane rutina? … Naenkrat dobi precej opazen »negativen« prizvok, kajne?

Takšen je bil vsaj moj odziv ob tem. (Naj pa vseeno opomnim, da je to zelo povezano s stigmatizacijo besede (rutina) znotraj družbe in zaradi družbe same, kar pa NI ključna točka tega članka; začutil sem zgolj, da je to potrebno izpostaviti). Je pa me ta misel privedla do tega, da sem pričel razmišljati o tem, kje natanko se nahaja meja med doslednostjo ter »(slepemu) prepuščanju rutini«.

Sam bi rekel, da doslednost kot izraz in dejanje, vključuje rast; določeno akcijo/aktivnost; premik. Še pomembneje, menim, da vključuje določen nivo ozaveščenosti, čuječnosti in pozornosti, usmerjene na določeno aktivnost. Nasprotno od tega rutina deluje na nekaj podobnem kot »avto-pilot« – kjer zavest spusti vajeti uma, da deluje po svoje in s tem prepusti telesu, da prevzame polno kontrolo samega sebe.

To je prav tako tesno povezano s človeško biologijo, natančneje z nevrologijo. Brez, da se spustimo v pretirano znanstveno izražanje naj pripomnim, da naš živčni sistem (beri: »zavest« in »spomin« delujeta po podobnem principu – en del je ustvarjen, da hitro sprejema nove informacije in »se uči« (je aktiven, fokusiran/osredotočen), medtem ko je drugi del najbolj primerno nameščen za izvršitev in skoraj pasivno, z zelo malo ali brez ozaveščenosti, procesira ali poustvarja že skladiščene (naučene) informacije (npr. povzroči izvedbo giba uda).

Praktični primer tega bi bil, če bi prespal/a budilko in zatem naredil/a vse potrebne korake, da prispeš na delovno mesto čim hitreje, potem pa bi se ti utrnila misel »sploh mi ni jasno, kako sem tako hitro prišel v službo«. To je primer, kjer je rutina še zmeraj zelo priročna. Globoko vtisnjene informacije – (dnevne) navade – potrebujejo znatno manj energije za izvršitev, kot pa če bi morali dejanje ozavestiti in nadaljnje zavestno povzročiti dejanje.

Vrnimo se nazaj k povezavi z uspehom – svet, kakršen je dandanes, kot se kaže, stremi k »konstantni rasti in napredku«; »kvantiteta nad kvaliteto«. S tem ni čisto nič narobe. Vsekakor je vzpodbujajoče z vidika rasti in perspektive (poslovnega npr.) napredka. Ampak kot vemo, »tudi »dobrega« je enkrat preveč«. Iz mojih opažanj, se vedno bolj in bolj premikamo proti miselnosti »kvaliteta nad kvantiteto« (oz. bi bilo priporočljivo, če bi stremeli k temu).

To je začetek pozitivnega učinka tako za nas, kot posameznike (z našim individualnim zdravjem, mentalno-duhovno blaginjo in celo našim poslanstvom), kot tudi za družbo (sestavljeno iz posameznikov/individuumov) ter za svet nasploh.

Torej moj zaključek bi bil: »Delaj, kar rad/a počneš in ob čemer najbolj uživaš (v kolikor seveda ne škodi ali ne ovira tebe ali ljudi okoli tebe), pa tudi če sta to ena ali dve stvari, počni to z vsem srcem, zavestno in kolikor je le mogoče, osredotočeno/s fokusom. Dobesedno vsak ima lahko korist od tega.

Še nekaj misli za razpravo«: »Kako različni sta si »doslednost« in »rutina« po tvojem mnenju? Sta si pravzaprav podobni? Ali celo ista zadeva z različnimi izrazi?

Bi morda morali »rutinizirati doslednost« ali »dosledno uporabljati rutino«? Besedno igro na stran, kakšno je tvoje mnenje na to temo? Ali raje uporabljaš en izraz namesto drugega? Imata oba enak prizvok? Imaš kakšne zgodbe o doslednosti ali rutini iz svojega življenja? Vsi komentarji dobrodošli.

ZABAVA z INTUICIJO

[This post is a slovenian translation of the original article “Having FUN with your INTUITION“]

Ta članek ne bo pojasnjeval, kaj je intuicija, od kod beseda izhaja ali kako jo spiritualnost in znanost definirata (vse to bo zagotovo v sledečih člankih). Namesto tega je ključna točka tega članka kako modro uporabiti intuicijo in se obenem zabavati.

Mnogi avtorji, spiritualisti ali znanstveniki so fokusirani predvsem na razlage, kaj intuicija je, kakšne so npr. razlike med »instinktom«, »intelektom« in »intuicijo«; kako definirati intuicijo kot orodje pri učenju – pri uporabi nezavestnih informacij v naših možganih in kako je intuicija povezana z našim zavestnim umom; kako ji pravilno prisluhniti, jo uporabiti itd. AMPAK redki omenjajo/govorijo o tem, kako uporabiti intuicijo kot orodje za izbiro pravih odločitev, medtem ko se zabavamo.

Menim, da če se v življenju ne znamo zabavati z uporabo svojega znanja in izvornega vedenja, smo “še samo en pametnjakovič”, ki ne ve, kako se preprosto sprostiti ter uživati dragocen trenutek v času. A noben ekstrem ni koristen. Meditiranje in petje manter vam vsekakor lahko pomaga razvijati se ter vnašati mir v svoj um, toda če zgolj sedite zaprti v svoj um, vam brez dvoma noben bog ne bo pomagal izkoristiti vaš resnični potencial. Če se ne premaknete in ne uporabite vso to energijo ter informacije, pridobljene skozi meditacije, boste šli mimo svojega realnega življenja in časa za spremembo.

Živeti uravnoteženo življenje pomeni kombiniranje Božanskosti s Človeško izkušnjo. Kombiniranje znanja z prakso. Kombiniranje resnosti z igrivostjo. Ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da se otroci učijo tako hitro? Ali pa starejši kot postajaš, težje se je naučiti novih stvari? Zakaj? 

Je zelo enostavno. ZABAVAJO se in se UČIJO skozi IGRO. Odrasli nemalokrat pozabljajo, kako se zabavati ob delu ter ob učenju novih stvari. To je velikokrat razlog, zakaj ljudje obupajo nad svojimi sanjami in izgubijo svojo strast.

Morda mislite, da še nikoli prej niste uporabili svoje intuicije, toda ta vas pravzaprav usmerja cel čas, najverjetneje zgolj niste ozavestili tega. Vaša intuicija vas je prav tako vodila do tega članka. Spregovorila je z vami tako glasno, da ste pričeli raziskovati o njej; tokrat naučiti se kako jo zavestno uporabiti in se zabavati skozi učni proces.

Torej KAKO kombinirati svoje najmodrejše notranje vodstvo z otroško igrivostjo?

KAKO pričeti s prakticiranjem uporabe svoje intuicije, ko niste prepričani, kje pričeti ali ko nimate dovolj časa, da bi natančneje raziskali to tematiko? Ali ko se mogoče izgubite med goro informacij, ki jih je potrebno analizirati? Ali pa ste mogoče zelo uspešni v analiziranju, toda izgubite sami sebe, ko je treba znanje uporabiti v realnem življenju? Bodimo praktični tukaj.

Opisala bom 3 metode/načine kot primere, ki jih lahko uporabite kot zabavno »začetno točko« pri dvigu vaše intuicije. Prva metoda bo opisana bolj podrobno, ker verjamem, da ni pomembna zgolj za razvoj intuicije, ampak lahko služi kot zelo uporabno orodje za samo-raziskovanje.

1. »Zrcalce, zrcalce na steni povej, si moj najboljši prijatelj doslej.«

Morda je vaša prva misel ob prejšnjem stavku zvenela kot: »Torej mi praviš, da bom postal boljši pri uporabi svoje intuicije, če postanem narcis?« Daleč od tega. Namreč bolj kot imate radi sebe in vidite samega sebe kot najboljšega prijatelja, manj narcistični in sebični boste ter boste večkrat bolje slišali tudi svojo intuicijo. Naj pojasnim.

Najbrž ste že kje zasledili termin »mirroring« oz. zrcaljenje. Zavestno in nezavedno to izkušamo vsak dan, s svojimi družinskimi člani, s partnerji, s prijatelji, s kolegi v službi … Ljudje nam pogosto odsevajo naše vedenje in nerazrešene težave (»travme«), katere ne vidimo sami pri sebi, se jih ne zavedamo ali pa jih na nek način zanemarjamo. In ta vsakodnevna zrcala so na čase prav nadležna, kajne? Namesto, da se jezite in se počutite, kot da vas nekdo nadleguje, bodite zjutraj prva oseba, ki vas nadleguje.

Začnite dan s Sabo. Na ta način prav tako prevzemate odgovornost za svoje življenje, za svoje sledeče akcije in dogodke v dnevu ter stopite stran od t. i. »vloge žrtve« – t. j. obtoževanje drugih za usmerjanje vaše življenjske zgodbe. Vsako jutro je vaše prvo zrcalo po navadi tisto na steni. Zakaj ga ne bi uporabili za kratek pogovor s samim seboj?

Namesto prepričevanja samega sebe, kako dolgočasen in težak bo sledeči dan, medtem ko preštevate, koliko zaprtih por imate, kako frizura ne stoji tako kot bi morala, medtem ko na silo ponavljate afirmacije »Sem lep/a, sem vreden/vredna, lahko to storim« – se ustavite za trenutek in se primerno poglejte.

Morali bi biti sam svoj najboljši prijatelj. Kaj naredite, ko vidite svojega najboljšega prijatelja? Najverjetneje pričnete s »Kako si?«, »Kaj je novega pri tebi?«, »Te kaj muči?«, »Ti lahko kako pomagam?« ter jih kasneje podražite s čem podobnim »Imel/a si tako krasno idejo za ta projekt, toda to ti ne bo pomagalo, če se do šefa obnašaš kot Elsa iz Disneyjevega Frozen-a. Spregovori! Včasih si takšen idiot, ampak te imam vseeno rada.«

Ste skrbni. Imate jih radi. Želite jim uspeh. Pomagate jim videti najboljšo verzijo njih samih. Zdaj pa poskusite biti še svoj najboljši prijatelj. Vsa prej omenjena skrbna vprašanja bi najprej morali postaviti samemu sebi, ker bolj kot boste v stiku sami s sabo, bolj boste slišali notranji glas, znan kot intuicija, ki vam odgovarja in vas vodi v pravo smer.

Še enkrat, poskusite začeti svoj dan s Sabo. Povejte na glas: Kakšne so vaše skrbi za sledeči dan, kako se počutite, kakšen nasvet potrebujete. Vprašajte osebo v zrcalu, kaj potrebujete ta dan in kaj želite vedeti in pravo vprašanje vam bo dalo pravi odgovor. Vaša intuicija in vaš višji jaz vam bosta dala odgovor. Bodite zopet pozorni na to, kako se počutite. Pravi odgovor bo povzročil toplo občutje, morda tudi mravljinčenje, medtem ko bo odgovor, temelječ na strahu, ki ni del vaše intuicije, povzročil čuden občutek, kot da »nekaj ni prav«. Ta se lahko občuti tudi kot bolečina v trebuhu.

Kratek pogovor s samim seboj zaključite z nasmehom in rahlim smehom. Pomežiknite si, povejte si kako šalo. Brijte norca sami iz sebe. Dovolite si biti nerodni. Če se kdaj zbudite zgodaj in tečni, imejte v mislih da »če so tečne mačke simpatične, potem ste lahko tudi vi«. Lahko naredite selfie svojega tečnega izgleda, verjemite mi, da vas bo nasmejal, če ne takoj, pa prej ali slej. Če ni za vas, pa se odločite, da delite fotografijo s kom drugim.

Pogovor s samim seboj lahko ponovite še zvečer. Pojdite na 5-minutni zmenek sami s sabo in zaključite dan. Izrecite na glas, na katere stvari ste ponosne, za katere hvaležni, kaj ste storili prav, na katerih področjih se lahko še izboljšate… Ni važno, ali je bil vaš dan dober ali slab, za vami je in vse, kar lahko storite sami zase v tem majhnem trenutku v času je sprejeti vse izkušnje ter dovoliti vašemu zrcalu, da vam da kompliment kot je »Hej, seksi, nisi popoln/a, ampak trudiš se po najboljših močeh in ponosen/ponosna sem nate. Rad/a te imam.« Verjemite mi, zjutraj boste to želeli slišati še enkrat.

2. »O, tam je, še en zvezdni utrinek, lov za zakladom je tu.«

»Zvezdni utrinek« v tem kontekstu je zgolj primer znaka s strani vesolja. Znano je, da če si nekaj zaželiš ob zvezdnem utrinku, da se to uresniči. Vaše vodilo, želje izpolnjujoč znak, znak da ste na pravi poti, je lahko karkoli.

Število, določena oblika, pero, žival, znamka avtomobila, res je lahko karkoli. Spodbujam vas, da najdete svoj znak, znak, ki se vam prikaže, ko se počutite dobro in ste na pravi poti. Bodite bolj pozorni na reči, ki vam sledijo v življenju, še posebej, ko se znajdete v zmagovalnih situacijah.

To je vaš znak, tukaj in zdaj. Bolj kot boste pozorni, večkrat se bo pojavil ob popolnoma pravem času. Kasneje lahko poskušate iskati svoj znak, ko sprejemate pomembne odločitve v življenju. Za začetek lahko sprejmete ta izziv kot neke vrste »lov za zakladom«, kot je npr. : »O, tam je še ena puhasta bela mačka, še en znak. Premikam se v pravo smer.«

Vaš zaklad odseva vaše življenje – vašo srečo, vaš notranji mir, uspeh in zadovoljstvo. Na tem mestu samo omenim, da je intuicija zares notranji vodnik, ki pa prav tako vpliva na vašo pozornost, da opazite znake in zunanje dejavnike v vašem okolju. Biti v stiku s svojo intuicijo in samim sabo bo vedno bolj vplivalo na vaše zaznave in spremenilo vašo percepcijo na zunanji svet (»Kot navznoter, tako navzven«).

3. »Ne jodlaj, če si privrženec/privrženka growlanju.«

Najbrž se sprašujete, kaj bi naj to pravzaprav pomenilo? Naj pojasnim. To pomeni ostati v stiku s svojo osebnostjo, svojo Dušo, z »glasbo v sebi«. Ko opazite, da počnete nekaj, kar ni v skladu z vami, nekaj, kar se ne čuti prav, si v mislih predvajajte glasbo takšnega žanra, ki vam niti malo ni všeč. (Lahko tudi vzamete svoje slušalke in poslušate glasbo, to pomaga).

In kje je bistvo tukaj? Vaš um se bo sčasoma naučil povezati neprijetne situacije z zvokom oz. glasbo, ki ga ne marate. Tako boste avtomatsko postali bolj pozorni, kdaj niste v stiku sami s sabo in ne poslušate svojega notranjega glasu.

Po drugi strani lahko storite obratno – ko se počutite dobro zaradi nečesa, zaradi neke situacije, ko se čuti prav, potem poslušajte pesmi, ki so vam všeč. Take pesmi, ki vam poženejo kri po žilah, ki vam vzbudijo občutek življenja in sreče. Sčasoma boste dober občutek, prave odločitve in pozitivne izkušnje povezali s pesmimi/glasbo, ki vam je zares všeč.

To je samo začetna vaja. Kar sledi je to – sčasoma bo vaša intuicija narasla, postala bolj očitna in ne boste več potrebovali glasbenega ozadja; glasba bo prišla do vas. V določenih situacijah, ko niste prepričani, kaj se čuti kot pravo, se bo »slučajno« pojavil pravi žanr in pesem na radiu ali televiziji ali na kakšnem drugem mediju. In takrat boste vedeli, kaj storiti in kaj bi vam vaša intuicija rada sporočila. Violinski ključ ni ključ po naključju.

Tako, to je zaenkrat vse. Upam, da vam je članek bil všeč, da ste se naučili nekaj novega, kar lahko uporabite v vsakodnevnem življenju. Posredujte članek nekomu, ki mogoče ne razume, kako je intuicija lahko zabavna in delite svoje osebne izkušnje v komentarjih, če vas je članek kakorkoli inspiriral.

~May Rose~

Daydreaming – our strength or our weakness?

Yes, daydreaming can be both, our strength and our weakness. But how to know when it is one or the other? For example, let us look at lucid dreaming. It means that during the dream, the dreamer becomes aware that they are dreaming. There are certain techniques on how to lucid dream but what is the most important ingredient here? Orientation. Intention must be well oriented. With daydreaming is practically the same. Dreams are our strength when we are well oriented on the final goal. It there is no direction at all, our brain starts to wander quite soon and there is no practical result from our thoughts, just fatigue. What is our weakness then? Not being oriented enough. Our dreams, our wandering thoughts stay just that – thoughts. See, we need to put them in practice, even if it’s just one thought that has been materialized, it’s enough. We have fulfilled one small dream. Congrats. So how on Earth can we become well oriented and put our dreams out of our heads and into material form? Let me share some tips for quality time daydreaming:

1. Meditate more often

Meditation is a great practice of being mindful and present in the moment. Being present in the moment is necessary for putting our dreams into practice. If we are aware of the present moment we can’t wander too far into the future. As a consequence we are thinking exactly how to implement our dream into reality right now, we are not stuck in thinking how it would or could happen in the future.

2. Exercise – be in touch with your body

Being in touch with our body is also crucial for materialising thoughts into reality. That’s because when we are active, as you’ve probably already heard a hundred times before, our body produces more serotonin and dopamine which help us with raising our energy levels. And the more healthy you feel in your body, the more energy you will have, the more your dreams and thoughts can be used as a creative building element for making matter.

3. Breathing exercises

It’s similar to meditation. Different breathing exercises make you more aware of the reality around you. The more you are aware to your surroundings the less your mind will wander into the future and your thoughts, which were created from your dreams, will become clearer.

4. Journaling – keeping a dream journal

Keeping a dream journal is extremely good for your brain activity and for taking care of your good memory. Write down all the thoughts, all the dreams, all the creative ideas on paper or digital notebook and your thoughts will become less chaotic. I’m certain that we can put things in order much easier if we see them out in front of us. Be consistent with your daydream journal every day and take notice of how much easier you will accomplish a goal.

5. No drugs or alcohol

Yeah, you hear me right. I am not a strict person but it is a fact that alcohol and drugs cause some damage to the brain – which in turn also affects your daydreaming process. If you are abusing such substances, your flow of mind goes extremely chaotic. Remember, inspiration does not come from a can of beer or a smoke of marihuana, it comes from ourselves, from within.

Again, if there is no goal and right orientation, there is no positive results from daydreaming. Make it your strength, not your weakness, as much as you can. I believe in you.

So how about yourself? Would you say you’re a daydreamer? What does daydreaming mean to you? Do you view it as positive or negative? Is it your strength or your weakness? What techniques do you use for putting thoughts into practice? Please leave a comment below, we will be happy to read it.

May Rose

Design a site like this with WordPress.com
Get started