[This is a slovenian translation of the original post: “One _Flow_ to go, please”.]
Mi, »moderni ljudje«, radi pripravljamo urnike in razporede za vsak dan in čeprav je to zelo koristno, kadar želimo biti organizirani, usklajeni in opraviti čim več stvari tekom dneva, pogosto »popredalčkamo« tudi naše občutke in doživetja, ki so s temi opravili povezani.
Metoda »vzemi sabo« – o čem govori?
V sodobni družbi in tudi zasebnih življenjih smo dandanes pogosto naloženi z gorami opravil, odgovornosti, pričakovanj itd. In to do te mere, da z našo naravo oz. biološkim delovanjem organizma, récimo temu – »našim načinom predelovanja dogodkov«, praktično nismo več sposobni uvideti, da se je eno opravilo že zaključilo in se drugo začelo. Postali smo polnopravno navajeni se skoraj dobesedno »odrezati/odcepiti od enega dejanja«, z namenom, da bi prihranili minuto časa ali dve pri naslednjem opravilu in ob tem smo skorajda pozabili kako si dovoliti »počutiti zadovolj(e)no«. Iz mojega vidika je to precejšnja napaka, saj prav tukaj tiči veliko neizkoriščene energije.
Kako to izgleda?
Poglejmo si na primeru: predstavljajte si da delate kot tajnik/tajnica v veliki firmi in imate zelo natrpan urnik in veliko dela. Postavljeni ste v središče vsega. Pravkar ste uskladili urnik za en oddelek in se že ob tem zavedate, da morate narediti rezervacijo termina za sestanek naslednji teden, poročati vodji/direktorju, ob tem imate še težave ker tiskalnik ne dela pravilno… nato se še spomnite, da ta dan greste po otroke po šoli in se zvečer pripravljate za druženje, kamor ste bili povabljeni… se še spomnite kaj je bilo izhodiščno opravilo, ki ste ga opravljali, predenj vas je zasul ta val informacij?
Če smem opomniti – ravno ste uskladili urnik. Pri tem ste bili v takratnem trenutku. Vse ostalo so bili zgolj podatki v vašem umu. Ampak predpostavljam, da se počutite kot da ste vse te opravke že ravnokar izvršili, kajne?
Drug, podoben primer: zamislite si, da ste sredi goreče, zabavne debate s prijateljem ob kavi/pijači in se spomnite, da morate še pravočasno na pošto, predenj zaprejo v naslednji uri in potem ujeti avtobus itd. V tem primeru poskusite prijeten občutek trenutka v pogovoru preprosto vzeti sabo na pošto in na pot do avtobusa. Točno tukaj pride metoda »vzemi sabo« do veljave.
»Vzemi sabo« v detajlu:
S tem, da si takoj po vsakem zaključenem opravku dovolimo upočasniti ali ustaviti za trenutek in dovolimo našemu umu, da zadevo primerno predela/ponotranji, začenjamo ustvarjati tako imenovani »tok«. Prav ta je lahko izjemno koristen in lahko predstavlja »rdečo nit energije« tekom našega dela oz. dneva. Če se po zgledu zgornjega primera osredotočimo, da smo ravnokar splanirali primeren urnik za celotno ekipo, ki bo koristil vsem, tudi nam samim, in si dovolimo ponotranjiti občutek, ki ga to prinese s sabo, takrat začnemo »teči usklajeno s tokom«. V tem primeru bi se najbrž počutili dobro ali vsaj olajšano, da je vsaj en nadležen opravek za nami. S tem ozaveščanjem tega občutka »dobro/olajšano« se uskladimo s tokom… Zdaj pa ga samo vzemite s sabo. =D Vzemite to energijo, ta občutek (še tako majhnega) olajšanja zavestno v začetek naslednjega opravila. To potem deluje kot odličen majhen dvig energije, da nam olajša »vžig« za naslednje naše dejanje. 🙂
Poskusite to narediti po vsakem opravilu, ki ga končate, ali pa kadarkoli tekom dneva in boste kmalu »zajadrali s tokom« v (duhovitem) stilu. Tudi ni nujno, da se tukaj že konča – če je kakšno opravilo/dejanje še posebej težko ali neprijetno za nas in ta »mala iskrica ob vžigu« ne ravno ne zadostuje, lahko zmeraj zavestno podoživimo tisti občutek, ko smo že premagali kakšno tako, podobno neprijetno oviro, npr. še v istem dnevu ali katerem dnevu prej. Konec koncev tudi lahko obudimo občutek iz kateregakoli obdobja v našem življenju – ta proces je brezčasen!
Ključen korak: ozveščenost!
Torej osrednji namen je zavestno in karseda globoko zaobjeti/podoživeti tisti občutek, ki se je vzbudil v tistem trenutku (-od tod namreč izhaja vsa energija) z namenom, da ga privedemo v sedanji trenutek s karseda enako energijo. Ob tem velja omeniti, da se lahko to doseže tudi s vsakršnim močnim občutkom. Tudi jeza oziroma frustracija bi lahko bila »gonilna sila« za premagovanje opravil, ampak skoraj gotovo ne s takšnim zanosom, kot kakšno bolj pozitivno/prijetno občutenje. Zato je vselej najboljša »naložba« gojiti prijetne občutke in občutenja.
Zato si vzemite trenutek za ozaveščanje med opravili; bodite pozorni na občutek, ki ga dosežek prinese s sabo in ga usmerite v naslednje opravilo. Tako ostane tok tega občutenja ostane neprekinjen skozi vsa opravila in situacije in se nam ni potrebno »zbistriti« oz. spraviti v bolj »zresnjeno« stanje (ki bi mu jaz tudi rekel »suho-», »turobno-» ali »umetno« stanje). In s tem, glej ga zlomka – ste uspešno »zajahali val« toka po spisku dosežkov do konca natrpanega delovnega dne. 😇
In? Ste uspeli najti svoj »tok« tekom tega zapisa? 🙂 Ste se uspeli zavzeti za katere (ali vse) vaše navade v tem opisu? Vidite uporabnost takšnega pristopa? Potem delite svoje razmisleke z nami v komentarjih in delite članek z nekom, ki bi mu takšen napotek prišel prav. 🙏 Se vidimo/beremo ob drugem trenutku v času! 💜
Moment in time 