»En »tok« za zraven, prosim«

[This is a slovenian translation of the original post: “One _Flow_ to go, please”.]

Mi, »moderni ljudje«, radi pripravljamo urnike in razporede za vsak dan in čeprav je to zelo koristno, kadar želimo biti organizirani, usklajeni in opraviti čim več stvari tekom dneva, pogosto »popredalčkamo« tudi naše občutke in doživetja, ki so s temi opravili povezani.

Metoda »vzemi sabo« – o čem govori?

V sodobni družbi in tudi zasebnih življenjih smo dandanes pogosto naloženi z gorami opravil, odgovornosti, pričakovanj itd. In to do te mere, da z našo naravo oz. biološkim delovanjem organizma, récimo temu – »našim načinom predelovanja dogodkov«, praktično nismo več sposobni uvideti, da se je eno opravilo že zaključilo in se drugo začelo. Postali smo polnopravno navajeni se skoraj dobesedno »odrezati/odcepiti od enega dejanja«, z namenom, da bi prihranili minuto časa ali dve pri naslednjem opravilu in ob tem smo skorajda pozabili kako si dovoliti »počutiti zadovolj(e)no«. Iz mojega vidika je to precejšnja napaka, saj prav tukaj tiči veliko neizkoriščene energije.

Kako to izgleda?

Poglejmo si na primeru: predstavljajte si da delate kot tajnik/tajnica v veliki firmi in imate zelo natrpan urnik in veliko dela. Postavljeni ste v središče vsega. Pravkar ste uskladili urnik za en oddelek in se že ob tem zavedate, da morate narediti rezervacijo termina za sestanek naslednji teden, poročati vodji/direktorju, ob tem imate še težave ker tiskalnik ne dela pravilno… nato se še spomnite, da ta dan greste po otroke po šoli in se zvečer pripravljate za druženje, kamor ste bili povabljeni… se še spomnite kaj je bilo izhodiščno opravilo, ki ste ga opravljali, predenj vas je zasul ta val informacij?

Če smem opomniti – ravno ste uskladili urnik. Pri tem ste bili v takratnem trenutku. Vse ostalo so bili zgolj podatki v vašem umu. Ampak predpostavljam, da se počutite kot da ste vse te opravke že ravnokar izvršili, kajne?
Drug, podoben primer: zamislite si, da ste sredi goreče, zabavne debate s prijateljem ob kavi/pijači in se spomnite, da morate še pravočasno na pošto, predenj zaprejo v naslednji uri in potem ujeti avtobus itd. V tem primeru poskusite prijeten občutek trenutka v pogovoru preprosto vzeti sabo na pošto in na pot do avtobusa. Točno tukaj pride metoda »vzemi sabo« do veljave.

»Vzemi sabo« v detajlu:

S tem, da si takoj po vsakem zaključenem opravku dovolimo upočasniti ali ustaviti za trenutek in dovolimo našemu umu, da zadevo primerno predela/ponotranji, začenjamo ustvarjati tako imenovani »tok«. Prav ta je lahko izjemno koristen in lahko predstavlja »rdečo nit energije« tekom našega dela oz. dneva. Če se po zgledu zgornjega primera osredotočimo, da smo ravnokar splanirali primeren urnik za celotno ekipo, ki bo koristil vsem, tudi nam samim, in si dovolimo ponotranjiti občutek, ki ga to prinese s sabo, takrat začnemo »teči usklajeno s tokom«. V tem primeru bi se najbrž počutili dobro ali vsaj olajšano, da je vsaj en nadležen opravek za nami. S tem ozaveščanjem tega občutka »dobro/olajšano« se uskladimo s tokom… Zdaj pa ga samo vzemite s sabo. =D Vzemite to energijo, ta občutek (še tako majhnega) olajšanja zavestno v začetek naslednjega opravila. To potem deluje kot odličen majhen dvig energije, da nam olajša »vžig« za naslednje naše dejanje. 🙂

Poskusite to narediti po vsakem opravilu, ki ga končate, ali pa kadarkoli tekom dneva in boste kmalu »zajadrali s tokom« v (duhovitem) stilu. Tudi ni nujno, da se tukaj že konča – če je kakšno opravilo/dejanje še posebej težko ali neprijetno za nas in ta »mala iskrica ob vžigu« ne ravno ne zadostuje, lahko zmeraj zavestno podoživimo tisti občutek, ko smo že premagali kakšno tako, podobno neprijetno oviro, npr. še v istem dnevu ali katerem dnevu prej. Konec koncev tudi lahko obudimo občutek iz kateregakoli obdobja v našem življenju – ta proces je brezčasen!

Ključen korak: ozveščenost!

Torej osrednji namen je zavestno in karseda globoko zaobjeti/podoživeti tisti občutek, ki se je vzbudil v tistem trenutku (-od tod namreč izhaja vsa energija) z namenom, da ga privedemo v sedanji trenutek s karseda enako energijo. Ob tem velja omeniti, da se lahko to doseže tudi s vsakršnim močnim občutkom. Tudi jeza oziroma frustracija bi lahko bila »gonilna sila« za premagovanje opravil, ampak skoraj gotovo ne s takšnim zanosom, kot kakšno bolj pozitivno/prijetno občutenje. Zato je vselej najboljša »naložba« gojiti prijetne občutke in občutenja.

Zato si vzemite trenutek za ozaveščanje med opravili; bodite pozorni na občutek, ki ga dosežek prinese s sabo in ga usmerite v naslednje opravilo. Tako ostane tok tega občutenja ostane neprekinjen skozi vsa opravila in situacije in se nam ni potrebno »zbistriti« oz. spraviti v bolj »zresnjeno« stanje (ki bi mu jaz tudi rekel »suho-», »turobno-» ali »umetno« stanje). In s tem, glej ga zlomka – ste uspešno »zajahali val« toka po spisku dosežkov do konca natrpanega delovnega dne. 😇


In? Ste uspeli najti svoj »tok« tekom tega zapisa? 🙂 Ste se uspeli zavzeti za katere (ali vse) vaše navade v tem opisu? Vidite uporabnost takšnega pristopa? Potem delite svoje razmisleke z nami v komentarjih in delite članek z nekom, ki bi mu takšen napotek prišel prav. 🙏 Se vidimo/beremo ob drugem trenutku v času! 💜

Na kakšen način oddajaš svojo energijo? (skozi prispodobo vezja)

[This is a slovenian translation of the original post: “How do you emit your energy? (through the parable of circuitry)”.]

Kako bi rekel/a, da se po navadi počutiš? Bolj kot ojačevalec ali morda pretvornik? Mogoče tudi upor/omejevalnik? Naše razne vibracije, ki jih oddajamo bi lahko primerjali z električnim vezjem. Zakaj se ne bi malo poigrali in izkoristili to povezavo – vez – z našim unikatnim doživljanjem sebe in sveta. V grobem se lahko glede na naš način delovanja razdelimo na tri kategorije: ojačevalnik, pretvornik in omejevalnik. Pa če razširimo zgodbo še nekoliko bolj, lahko te tri povzamemo tudi kot čase: preteklost, sedanjost in prihodnost. Poglejmo natančneje kaj s tem mislim.


Vsepovsod naenkrat

Ojačevalnik/ca bi lahko bila vrsta osebe, čigar energija in zgolj prisotnost dvigne in inspirira druge energije/vibracije okoli njega/nje. Iz tega izhaja tudi povezava s prihodnostjo – želja/potreba biti boljši, večji, modrejši, naprednejši ipd. kot takrat, v sedanjem trenutku. Najbrž lahko pomislite vsaj na eno osebo, ki jo poznate, za kogar bi lahko rekli »on/ona pa res praktično vedno dvigne vzdušje« ali pa »on/ona je takšen sonček/skupek energije«. 😉 Takšni ljudje, z »viškom energije«, zelo težko obstanejo na mestu za dalj časa in so zmeraj na preži, da se lahko gibljejo neomejeno, rastejo in se razvijajo in POČNEJO nekaj, karkoli. V »depresivnih časih« je to še kako dobrodošlo in takšni ljudje predstavljajo najboljše igralce, voditelje in zabavljače, ki prinesejo s seboj inspirativno, navdušujoče vzdušje tudi na najbolj turoben dan. Ljudje s takšnim načinom oddajanja energije imajo največ koristi, ko v polnosti užijejo sedanji trenutek; ko se uspejo malo sprostiti in so ozaveščeni s trenutnim doživljanjem trenutka in preprosto »samo obstajajo« za hip.

»Kaj, če raje ne bi…«

Omejevalnik bi pa lahko bil po drugi strani nekako bolj povezan s preteklostjo, v smislu »izogibanja napakam iz preteklosti«, recimo. Tak tip deluje kot nekakšna »zavora«, deluje precej počasneje, da so stvari izpeljane dobro in v celoti. V časih prekomernosti so takšni pristopi neprecenljivi in tudi v bistvu nujno potrebni. Na primer ljudem, ki so neprestano v delu brez prestanka (»deloholiki«) in se redko in stežka zavzamejo svojih omejitev oz. v tem primeru potreb kot ljudje, živa bitja – na biološki, čustveni in/ali duhovni ravni.
Poglejmo si ta tip na praktičnem primeru: tam zunaj obstajajo delovna mesta, ki (skoraj) dobesedno iščejo nekoga, da bo »nadloga« drugim. Oseba, administrator na primer, ki poskrbi, da se drži urnika in da so stvari izpeljane pravočasno, pravilno in dosledno. V delovnem okolju, v skupini delavcev v danem trenutku se zgodi, da jih ljudje ne prenašajo ravno dobro ali jih celo sovražijo, ampak na koncu koncev, ko je projekt/delo izpeljano dobro in primerno ali celo da začne stvar prinašati dohodke oz. nagrade, so potem večinoma vsi veseli in jim hvaležni. Če ne odprto, pa skoraj gotovo podzavestno. Tu potem gre zgolj za način, kako ljudje gledajo na situacijo in kako se potem edinstveno vsak izrazi po svoje.
Ljudem z načinom delovanja omejevalnika/upora bi bilo priporočljivo se naučiti kako se sprostiti – se prizemljiti, povezati s sabo, spustiti pretirane skrbi in se pogumno (a iskreno) soočiti z negotovostmi, ki jih prinaša življenje in so neizogibne in v bistvu tudi na nek način »zdrave«.


Še eno stvar velja izpostaviti – ti tipi niso strogo opredeljeni ali določeni. So prosto zamenljivi/izmenljivi in niso »vezani« na nobeno osebo ali osebnost. V bistvu so zelo trenutna stanja, ki se spreminjajo iz dneva v dan, tudi iz trenutka v trenutek.


Če se samo osredotočimo na ta trenutek, tukaj in zdaj

Medtem, ko lahko s tema dvema tipoma povezujemo časovno preteklost in prihodnost, se zadnji tip najbolj poveže s sedanjostjo – pretvornik. Ljudje, ki so sposobni zaznavati »energetske primanjkljaje«, ali z drugim izrazom negativne energije/vibracije in jih pretvoriti v bolj pozitivne. Takšni posamezniki so najbolje zasidrani v sedanjem trenutku, zaradi česar so zmožni najboljše opaziti oz. opredeliti neravnovesja. S primerno izobrazbo, inspiracijo in/ali motivacijo – nasploh s splošnim zavedanjem, so tudi zmožni ta neravnovesja v polju energije izravnati. Ob vsem tem, pa so istočasno tudi najbolj podvrženi vplivom tegob, stisk in nasploh negotovi naravi teg neravnovesij, saj so praktično direktno v kontaktu z njimi ali pa vsaj vedno o le-teh ozaveščeni. Ravno zaradi tega so tudi najbolj nagnjeni k »pregovarjanju/premlevanju« (=biti »ujeti« v mislih) iz strani obeh drugih časov (preteklosti in prihodnosti), kar se dandanes kaže v svetu kot porast depresije in anksioznosti.
Ljudje s takim tipom so pogosto med najbolj tihimi, zadržani, ampak v sebi nosijo »največ potenciala«, kot jim potem po navadi rečemo. In ti ljudje začenjajo čedalje bolj stopati iz senc v ospredje: tvorijo/povzročijo najbolj udarne in iskreno potrebne spremembe –  sprva v svojih življenjih in, pri zadostni moči/volji/energiji, tudi v svetu. Ampak vnovič, je to v veliki meri odvisno od tega, kakšnega odraščanja so bili deležni kot otroci, meri notranje volje/energije/zagona, lastne odprtosti in nasploh pozitivne/optimistične naravnanosti, da se spoprimejo z izzivi in pridobijo na novih izkušnjah.
Preprosto povzeto: pretvorniki naj samo nadaljujejo biti to kar so. Okrepijo svojo odločnost in vero, kakor mogoče in samo nadaljujejo po svoji poti, in ob interakciji oz. opazovanju/spremljanju drugih tipov »oddajanja energije«.

Če te zanima več o tej temi, si preberi zapis o energijah karakterja tukaj. 😉


Kaj bi rekel/a, kateremu tipu se po načinu delovanja najbolj približaš? 😀 Je karkoli od napisanega zanetilo nova spoznanja v tebi? Si se uspel/a poistovetiti v katerem koli odseku? Poznaš koga, za katerega si prepričan/a, da spada v določen tip? Potem deli ta zapis z njimi ali pa napiši v komentarje. Se beremo/vidimo ob drugem trenutku v času. 🙂

“Resnica tiči v glagolih!”

[This is a slovenian translation of the original post: “The truth lies in the verbs!”]

»Razumeti nekaj je ena stvar, ampak to udejanjiti pa je nekaj povsem drugega.«

Vsak glagol v osnovi vsebuje »akcijo«, dejanje, premik, dogodek, energijo… Odvisno od tega, kakšne glagole najpogosteje uporabljamo tekom dneva se naša realnost oz. življenje odzove v enaki meri. Ob tem je pomembno da se naučimo »iskrenega/pristnega (samo)-izražanja.« Ne, s tem ne mislim, zgolj slovnice in maternega jezika, kaj šele bog ne daj omejenega šolskega predmeta, temveč iskreno izražanje »iz srca«. To počnemo, kadar spregovorimo o tem, kaj čutimo znotraj nas samih in smo predvsem iskreni s sabo. Zdrava mera (srčnega) samo-izražanja je zelo pomembna za doseganje naših ciljev kot tudi prijetnih odnosov in nenazadnje tudi na splošno za naše zdravje.


“Sej pa se menda znam izražat… ali pač?”

Poglejmo si na primeru v praksi: katero obliko stavka uporabite bolj pogosto:
»ah, kako sem jezen/a!« ali »ah, čutim takšno jezo!«
Vidite razliko v izrazoslovju? Prva oblika podzavestno vzame v zakup naše stanje bitja, naš položaj/počutje v danem trenutku. S tem, s pomočjo naših misli in logike, začnemo enačiti naše stanje z občutkom jeze. Poglejte: »kako sem jezen/a«. Mislim, da je smiselno izpostaviti, da smo pa več kot le naša čustva, tudi v trenutku »izbruha«, kajne?
Druga oblika enakega stavka odraža dejansko resnično stanje precej bolje: »čutim jezo«. S takšno obliko je zelo dobro razvidno, da zaznavamo nekaj »izven nas samih«, samo DEL našega doživljaja oz. naše celote. S tem se približano dejanskemu stanju veliko bolje, namreč, da v trenutku zaznave čutimo čustva/občutek, kar pa je le en delček vsega kar v resnici smo.

Seveda je v trenutku afekta precej težko preusmeriti tok naših spontanih odzivov (ki pa so vendarle v osnovi zgolj priučeni, samo da se tega zavedamo). Ampak, če pogledamo širšo sliko, natančneje če smo skozi naše otroštvo bili pogosto deležni takšne »pomanjkljive« oblike izražanja, lahko hitro povežemo, da nam današnje prepreke pri izražanju nemara povzroča marsikakšno nelagodje. To lahko pomeni lažje ali tudi težje oblike, kot npr. razne depresije, ki pa so predvsem končni rezultat identificiranja z- oz. podrejanja našim občutkom in čustvom. Po navadi zadeva izžareva iz nas in preide iz naše notranjosti tudi na naše okolje, na ljudi okoli nas. In potem slišimo stvari, kot na primer: »zakaj si tako jezen/a?«
Če smo iskreni je v dejanski uporabi pogosto še bolj posplošen odraz in se sliši tako: »zakaj si vedno tako jezen/a?« K že v osnovi popačeni obliki dojemanja »nas samih kot naših čustev« je povrh dodana še časovna omejitev, kar pa naš um ne zazna in se začne vrteti v krogu.

“Torej najbolje da se ne izražam… ali kako?”

Če pa pogledamo iz druge plati: nam lahko odziv okolice pomaga lažje ozavestiti sebe oz. svoje počutje, s tem ko slišimo naš lasten način izražanja in ga posledično lažje spremenimo, ko smo ga enkrat sami deležni. Naj poudarim, da nihče ni vedno tak ali ves čas v enem stanju. Táko posploševanje je samo smernica našega uma, da lažje in hitreje procesira komunikacijo. Ljudje smo izjemno prilagodljiva bitja in smo sposobni velikih (in majhnih) sprememb, tudi iz enega trenutka v drugega (včasih zavestno, včasih podzavestno).

Čustva so ena izmed oblik energije

Če pogledamo definicijo čustev, so iz znanstvenega vidika predvsem v obliki energije v gibanju (iz angl.: »emotion = energy in motion«). Same po sebi me nosijo nobenega pomena ali »namere«. Mi sami opredelimo te aspekte. Zatorej se naúčimo iskrenega in pristnega samo-izražanja. V prvi vrsti, da sebe seznanimo z našim počutjem in nato tudi z ljudmi okoli nas toliko bolj iskreno. Postanimo zavedni stvari, ki jih govorimo, kako jih povemo in kako se v resnici ob tem počutimo, da se nam vnaprej ne bo treba tolikokrat primerjati z »zgolj vzniki energije« (- našimi čustvi in občutki). Na ta način bodo naši pogovori veliko bolj duhoviti, privlačni in izpopolnjujoči.


Torej, kako bi rekel/a da se izražaš? Kako dobro si ozaveščen/a o svojem načinu izražanja? Imaš kak primer iz prakse o »pravilnem (samo)-izražanju«, ki je preprečila kak nesporazum? Vsakršne zgodbice in vpogledi dobrodošli spodaj v komentarjih. Do naslednjič se imejte dobro s poigravanjem glagolov! 😀

»Nihče ni popoln.« »Še dobro da sem nihče.« – ko spregovorimo o perfekcionizmu.

[This is a slovenian translation of the original post: “Nobody is perfect.” Good thing I’m a nobody.” – Talking about perfectionism”.]

Izreka v naslovu sem se tekom življenja velikokrat polastil in menim, da bo krasno povzel bistvo sledečega zapisa.
…»A bo res?« mi iz nenada sporoči moj um.
Po svoji uvidevni in odprti naravi naslovim to vprašanje z: »ok, kako pa bi lahko ubesedil bolje?«
Kakor posvečam izvornemu vprašanju dvoma več in več pozornosti, se mi v enaki meri poraja več in več možnosti in misli – ena po eno, vedno več, dokler neizbežno postane cel plaz, ki me v vsakršni originalnosti pokoplje pod sabo in me pusti ohromljenega, tesnobnega, frustriranega ali razdraženega, če omenim samo najpogostejša občutenja ob tem.
Zveni poznano? Če si že kdaj doživel/a kaj podobnega, si najbrž že posegal/a po »biti perfekten« v nekem trenutku ali pa celo to počneš redno.
S tem zapisom želim opisati omejujoče učinke perfekcionizma. Kot ljudje; človek, ki doživlja življenje, z vsemi našimi plastmi in kompliciranimi faktorji, smo se nekako začeli nagibati k »biti popolni«, v takšnem, drugačnem ali v vsakem pogledu. S tem zapisom želim govoriti o pojmu popolnosti oz. nagnjenosti k le-tej kot tudi orisati nekaj svojih izkustev in vpogledov na to temo. Kako lahko preraste iz nedolžne želje »(sebe) izboljšati« do prikrite pretirane kompenzacije, do oklepajoče razdražljivosti, tudi do nezdravega ekstremizma ali natančneje, nevarne iluzije, pod določenimi pogoji in če se ne ukrepa… Pa berimo naprej da izognemo temu zadnjemu primeru, prav? 🫢


Sprva moram izpostaviti, da »biti popoln« ni ravno to, kar ljudje mislimo, ko rečemo »bodi/naredi najboljše kar lahko« ali »bodi najboljša različica sebe«. Vsak od nas je v izvoru/izhodišču že popoln, če govorimo malenkost bolj iz »kozmičnega« vidika. Ne le to, ampak tudi naši posamezni vidiki popolnosti se močno razlikujejo med seboj. Zato najprej poglejmo KAJ smo približno poenoteno, »objektivno«, definirali kot popolno.
Pa poglejmo kar v realnosti, v praksi: prvi vtisi, ki se pojavijo ob besedi »popoln/a«, se kažejo v podobi osebe, ki ima dobro plačano delo in uspešno kariero, veliko udobno hišo, dobre avtomobile, lepe/praktične stvari, popolnega partnerja/-ko oz. družino in odnose z vsemi, je popolnega zdravja in lepega izgleda… Tako okvirno bi lahko posplošili nekoga ki je popoln, se strinjate?

In če zdaj pogledamo tak navidezen primer podrobneje – vse od naštetega je faktor zunaj osebe, ki bi naj bila popolna, same. To je velik pokazatelj kako materialistično smo bili privzgojeni uvideti našo realnost. Tak način razmišljanja, kar recimo slišimo pogosto v obliki »ko bom imel/a [to in ono], bo moje življenje popolno«, je ravno vzrok mnogoterih sodobnih psiho-somatskih obolenj, kot na primer, stres, izgorevanje, depresija in kronična utrujenost (pa da niti ne omenimo splošen pojav specifičnih diagnoz kot OCD in podobnih…) Do tega prihaja predvsem zaradi našega privzgojenega načina delovanja – kako neprestano in neizprosno zasledujemo naše cilje, večinoma »samo da bi imeli/pridobili nekaj« ali če pogledamo malenkost v ozadje: da bi imeli občutek kontrole in moči nad nečim (kar je v resnici iluzija). Ob tem pogosto pozabimo ali se celo odrekamo svojemu zdravju in čustvenemu/mentalnemu in tudi socialnemu stanju (beri: našemu počutju).

Dragi moji, to je zelo »ego«-centrično razmišljanje, ki kot zdaj že vemo, ne pozna meja. Vsaj nobenih vzpodbujajočih vidikov, v primeru, da/ko pustimo zadevo nenaslovljeno. K sreči s porastom in širjenjem človeške zavesti; s tem, ko se čedalje bolj povezujemo sami s seboj, s svojo človeško/dušno resnico in bolj duhovnimi, mentalnimi, kreativnimi in nežnimi platmi naše narave, se čedalje tudi bolj poudarja/izgrajuje »jedrnih/resničnih vrednot«, kot so npr. naš karakter, interakcije, dobrohotnost, odprtost ipd. Prav te vrednote počasi, a zanosno izpopolnjujejo vmesne praznine med prej naštetimi materialnimi vrednotami in tako tvorijo veliko volj celostno definicijo »popolnosti«.
Ampak zavoljo praktične uporabe vendar poglóbimo pojem in razložimo kako se »dober/koristen perfekcionizem« razlikuje od tistega »slabšega« oz. včasih tudi nevarnega, zavirajočega perfekcionizma.

Obstajata (vsaj) dve vrsti perfekcionizma

S tem ko uporabim izraz »dober tip perfekcionizma« imam v mislih način delovanja, ki nas vzpodbuja in nas navdihuje oz. napotuje, da »naredimo še malenkost boljše« ali »da naredimo še malenkost več kot smo nazadnje«. Taka vrsta perfekcionizma nam pomaga širiti meje naših zmogljivosti, naše cone udobja/lagodja na primeren, zdrav način in nas vodi do izkazovanja naših dejanskih potencialov. To je zelo zdrav pristop k rasti in razvoju, ki se ga poslužujejo že mali otroci in je zelo praktično orientiran način doseganja ciljev. V praksi je taka oblika najlažje orisana s pomočjo vzornika/-ov: kadar imamo ob sebi (ali fiktivno) nekoga, s katerim se pomerjamo (glede določene lastnosti/sposobnosti in zgolj občasno, ne ves čas). Še bolj pomaga, če je ta vzornik tudi »zdrav perfekcionist«, seveda. Veliko najuspešnejših športnikov/ic ima prav takšen zdrav princip perfekcionizma v svojem režimu in jim pogosto pomaga kar znova dosegat vrhove lestvic. Veliko jih to lastnost povezuje direktno tudi s konsistenco, kot dvema ključnima faktorjema za uspeh in obe lastnosti delujeta vzajemno. Ob uporabi takega pristopa, »zdrave kompetitivnosti«, je to ena dobra plat »medsebojnega primerjanja«. Seveda ima najboljše učinke, kadar se zavedamo svojih meja. Nasploh je to zelo prizemljena oblika perfekcionizma, ki je lahko koristna na raznih področjih.
Popolnoma druga zgodba pa je »umska past«, tista druga oblika perfekcionizma.

»Ne tako dober tip« perfekcionizma

Slišal sem zanimiv izrek glede uspeha nasploh oz. uspešnih ljudi, ki se ga pogosto opomnim, kadar začenjam stopati proti slabi/nevarni obliki perfekcionizma: »zmagovalci se osredotočajo na cilj/se izboljšati, medtem ko se poraženci osredotočajo na zmagovalce«. (Sam bi ob tem pripomnil, da izraz »se izboljšati« smatram kot »dvigniti svojo energijo in počutje medtem, ko se zabavaš«.) Kadar se osredotočamo in se primerjamo z nekom ali nečim preveč, se začne naš pogled spreminjati v navidezno iluzijo. S tem postane stvarno nedosegljivo, izven (realnih) meja. Skozi takšno navidezno, ego-bazirano videnje naš pogled na »cilj« postane omejen na »samo da sem vsaj enako dober ali boljši kot zmagovalec!« Ali »samo da imam/dobim [to/tisto]« in »samo da dosežem tisto stanje/občutek za vsako ceno«. Praktično brez presoje ali zavestnega truda za tem. Ob tem, naš dejanski cilj postane zakrinkan v megleno podobo ali ga v celoti odmislimo. Seveda potem ni nobeno presenečenje, ko ga nismo zmožno doseči in potem trpimo (in se pritožujemo) zaradi tega še bolj! Saj »zgubljamo« bitko, ki v osnovi nima nobenega zmagovalca. Ta oblika perfekcionizma je močno vodena s strani ega oz. materialnega sveta, kot omenjeno. K sreči, tudi vnovič, s širjenjem splošne ozaveščenosti začenjamo uvidevati skozi ta umski labirint.
En način kako prekiniti ta cikel, je da se vprašamo: »čemu, znotraj mene same/ga, želim s tem pretiranim perfekcionizmom kompenzirati?« V izvoru je vzrok za takšen pogled večinoma pomanjkanje občutka varnosti, pripadnosti in sprejetosti oz. ponosa na sebe. Samo, ko se zavemo in sprejmemo to čustveno-miselno nestabilnost oz. ne-uravnanost, lahko izvor primerno naslovimo in začnemo odpravljati. Poskusite se vprašati: Kako lahko te potrebe zadovoljim brez da poskušam biti popoln/a?

»Popolnost je mit«

Na koncu dneva; na koncu vseh koncev, na koncu časa in prostora se moramo zavedati, da je prav vsak izmed nas popoln, prav tak kakršen/a je. Vsaj na posameznikovi/individualistični ravni je to resnica. Ampak ravno tako kot »zakon akumulacije«, (kar si nisem izmislil in je očitno dejanska stvar!) ki pravi nekako tako: »vsak velik podvig/dosežek (finančni ali kakršenkoli) je akumulacija/skupek na stotine majhnih prizadevanj in požrtvovanj, ki jih navzven nobeden ne vidi ali ceni«, ima to širši pomen. Če s svojimi besedami povzamem nekaj, kar se dandanes napačno interpretira:

»Dobra, stabilna in uspešna družba (skupnost) sestoji in temelji iz mnogih dobrih, stabilnih in uspešnih posameznikov

Kar, ponovno, pomeni prav vsakogar izmed nas. Seveda ima življenje v skupnosti, kakršnikoli, svoje prednosti, že iz vidika same evolucije, da ne bo pomote, ampak zavoljo pomena tega zapisa, bomo v ospredju obdržali osnovni gradnik skupnosti – posameznika. Samo in zgolj skozi našo naučeno oz. privzgojeno percepcijo (=pogled na svet/življenje) začnemo pretirano kompenzirati s stvarmi in dosežki. Na ta način začnemo tekmovati med sabo v zasledovanju »popolnosti« (=iluzije) in hodimo eden čez drugega, namesto da bi skupaj rasli in se podpirali.

»Imeti trdna tla pod nogami vedno pride prav – naš »ples« življenja, ples izkustva duše postane veliko bolj čaroben na ta način.«

Žiga Grušovnik

Izjava »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu« še nikoli ni prišla bolj prav s tem, da kot posamezniki skupaj vendar tvorimo družbo in nam le-ta zrcali naše poglede nazaj: ko uvidimo naše okolje kot pomanjkljivo, negativno, uničujoče, »nepopolno«, je lahko to pravzaprav prikaz, kako mi sami »perfekcionistično« vidimo sebe. Zatorej raje: »bodi SVOJA popolna verzija sebe« in s svojim doživljanjem sveta boš prispeval/a kot krasna sprememba (ki jo želiš videti v svetu). 😛


Kakšen pa je tvoj pogled na perfekcionizem? Kaj zate pomeni popolnost? Je karkoli na tem zapisu bilo nepopolno in ti je izzvalo reakcijo? 😜 Si razbral/a bistvo in se naučil/a ukrotiti ter uporabiti pogled v svoj prid? Ali imaš (še) mogoče težave s tem? Če to velja zate ali za nekoga, ki ga poznaš, nas kontaktiraj in bomo skupaj podrobneje ocenili situacijo in ti pomagali postaviti temelje, da boš zlahka uporabil to navado kot uporabno lastnost.
Do naslednjič bodite zdravi in prizemljeni in se vidimo/beremo ob drugem trenutku (v času). 😃

“Energije karakterja” – kako prepoznati svojo naravo

[This is a slovenian translation of the original post: ““Energy(-ies) of character“ – how to identify your nature“.]

»Koliko nam koristi zemljevid, če ne vemo, kje se sami nahajamo na njemu?«

Žiga Grušovnik

Kako bi se opisal na kratko? Kako se povprečno počutiš sam pri sebi in na kak način na splošno doživljaš svet? Pa če še nekoliko zožimo vprašanja: bi rekel/a, da si bolj nežne ali bolj dominantne narave? Ali bi rekel/a, da si uravnovešen/a? Brez skrbi, vsak odgovor je pravilen in definitivno se tudi lahko sčasoma spremeni, ravno tako kot tudi življenje nasploh, in seveda nobeden odgovor ni »boljši od drugega«, naj poudarim. Biti in živeti kot človek zna biti precej kompleksna zadeva, če si tako dovolimo, ampak če poenostavimo in pogledamo bistvo, hitro vidimo, da ljudje praktično vedno in ves čas kažemo svojo »pravo naravo« – z izgledom, z obnašanjem, z medsebojnimi interakcijami, reakcijami itd. Ko se na ta način prebijemo do jedra, običajno prevladujeta dve plati (=»naravi«, tako rekoč): ali smo bolj nežni ali pa dominantni po naravi. Pa dovolite, da razložim naprej:

Predenj sem se začel bolj intenzivno poglabljati v človeška mentalno-duhovna ozadja in povezave, sem se bil dalj časa spopadal sam s seboj. To je privedlo do iskanja strokovne pomoči, ki v bistvu ni kaj veliko izboljšala in do »končnega spoznanja« – diagnoze depresije in anksioznosti. Potem sem pa »po naključju« naletel na nekoga, ki pa mi JE dejansko znal pomagati in mi obenem ponudil priložnost za učenje. Ta moj mentor je na svoj način smiselno vzpostavil in preučil pogled energije karakterjev. S svojimi hudomušnimi izrazi je sprva pojmoval zadevo tako: »…si ali kočijaž ali pa potnik v kočiji«. Na pojem »mešane/uravnovešene energije«, sem mu pritrdil: »…v tem primeru si sam s sabo, torej peš«, čemu je smejé prikimal. Vse te osebnostne energije ves čas s seboj nosijo svojstvene prednosti in pomanjkljivosti. Poglejmo kaj to pomeni malo pobližje in razložimo, kako poznavanje svojih karakteristik lahko pomaga bolje razumeti samega sebe in nam v naslednjem koraku tudi služiti pri napredovanju v življenju.

Različni tipi osebnostnih energij: Nežna energija

Osebnostne energije se delijo tudi na moške in ženske, ki so v grobem dokaj podobne, zato bom jih za ta zapis samo na kratko tukaj omenil in se poglobil na aspekt »s kakšno energijo delujemo v svetu«. Če začnemo z nežno energijo osebnosti: tudi sam sovpadam v to skupino in iz lastnih izkušenj povem, da s(m)o ljudje z nežno energijo zlahka preobremenjeni. In to praktično z prav vsem kar nas obdaja. Tako bi v enem stavku povzel bistvo takih energij. 😛 Drug izraz za nežno energijo bi lahko bil tudi »občutljiv/a«. Ljudje s takšno energijo pogosto izhajajo iz družin, kjer so starši velikokrat naredili »vse za otroke« (beri: namesto njih), s čim pa so posledično otrokom preprečili pravih, realnih, avtentičnih življenjskih izkušenj. Nasploh so ljudje nežne naravo veliko bolj podvrženi izzivom uma/psihe, tudi poduhovljenim doživljajem, v primerjavi z bolj dominantnimi energijami, kateri pa so obratno bolj podvrženi fizičnim stresorjem. Nežnejše energije se tudi lažje »pustijo voditi«, kar sledi iz tega da ne zaupajo vase in svoje sposobnosti in veliko lažje sledijo drugim ljudem (pogosto z dominantnejšimi energijami). Osebe z nežno energijo tudi sebe težje izražajo avtentično. »Tih/a«, »zadržan/a«, »zamišljen/a«, »bolj v ozadju« so nekateri izrazi, ki se pogosto pojavijo tekom življenja z nežnostjo. Ampak ravno zaradi vsega tega predstavljajo take osebe zelo dobre opazovalce, ustvarjalce, učitelje (ko/če se naučijo izraziti sebe npr.), analitike, terapevte… Osebe z nežnejšimi energijami v sebi nosijo toplino in »čistost«, kar širši svet čedalje bolj potrebuje in vedno tvori nek napredek. Prav takšne energije zaznavajo obetajoče se spremembe in nihanja najhitreje in na najmanjši ravni, ampak, vnovič, so pogosto tudi s temi preplavljene in so pogosto »v boju sami s sabo« zaradi tega.

Najboljše, kar lahko osebe s tako vrsto energije naredijo zase je, da si sebi dajo potrditev kot individuum/svojstvena osebnost. Dati sebe na prvo mesto (brezpogojno, a ne iz ega!), biti nežen in skrben s sabo in se preprosto sprejeti takšni, kakršni so. Vse seveda v razumni meri, saj pretiravanje s vsakim od teh aspektov lahko vodi v pasivo in »cono udobja«, kar pa je spet druga zgodba za drug zapis. Ob vsem tem, pa je še en ključen element, namreč izražanje sebe; svoje topline z drugimi in »ponovno vzpostaviti vezi« (v razhajajočem se svetu, recimo 😛). Tako bi se na kratko povzela nežnejša osebnostna energija, »potnika v kočiji«. Naprej na »kočijaža/voznika«.

Dominantna energija

Dominantne energije: so popolno nasprotje nežni energiji – zelo odločni, pogosto v ospredju/centru pozornosti, večinoma tudi glasnejši in direktni, »trdni/krepki«, ne pa tudi iz tega izhajajoč občasno nagnjeni k aroganci, nepopustljivosti, tudi (pretirano) zahtevni, apatični ali neobzirni, da se tukaj ustavim. Velik pomen polagajo pogosto na materialne dobrine v življenju in običajno delujejo na način »dokazovanja sebe« v vsakem in vseh pogledih, ves čas. AMPAK, dominantna energija ni nikakor tako slaba kot sem jo tukaj razgalil, da ne bo pomote. Čeprav se velikokrat nagibajo k takim negativnim tendencam, so taki ljudje med najbolj delavnimi in uspešnimi ljudmi na svetu. Če se želite naučiti uspešne delovne etike, predanosti, dobre (in včasih tudi negativne) oblike perfekcionizma, se boste po vsej verjetnosti obrnili na osebo z dominantnejšo energijo. Tiste »najtežje odločitve« (za podjetje, odgovornost, za širšo družbo pa tudi v zasebnem življenju npr.) so po navadi sprejete ravno s strani takšnih oseb. Zato prav te osebe predstavljajo najboljše/najbolj uspešne politike in voditelje, šefe/vodje in direktorje; v bistvu vsa vodilna mesta potrebujejo na čelu nekoga, ki je sposoben biti na čelu. Od tod tudi poimenovanje »kočijaž«, saj te osebe večinoma držijo vajéti v rokah. Vsakič ko nas je strah narediti naslednji korak, se običajno pojavi nekdo bolj močne narave, ki nam lahko pomaga preiti ta strah z zanosom.

Ob vseh negativnih tendencah so dominantne energije nagnjene k temu, da »vedno gredo čez sebe« in s tem pogosto izgorevajo (kar je zelo priljubljen pojem dandanes). Fizična in/ali mentalna iztrošenost je pogost stranski- ali tudi končni učinek za takšne energije, kadar simptome dalj časa ignorirajo. Še posebej v primerih dolgoročnega zanemarjanja znakov potrebe po počitku/odnehanju se to pojavi v težjih oblikah. Kadar naše fizično telo že v osnovi trpi pod vplivi vsakodnevnih stresorjev in naporov, je to že običajno dovolj znak, da se ustavimo in se naspimo/odpočijemo, ampak vsakič ko je ta alarm dan na stran, tudi samo na kratko, je to lahko povod za še hujša obolenja. Pri osebah z (pretirano, v tem primeru) dominantno energijo se to pogosto pojavi v obliki (kroničnih) bolečin v hrbtu in hrbtenici, splošna telesna tenzija (-fibromialgija), tudi v raznih oblikah raka, če ni bilo naslovljeno dolga leta, na primer.

Da bi se takšnim ekstremom izognili, je priporočljivo, da osebe z dominantnejšo energijo uravnajo svojo vnemo do dela in materialne varnosti z zdravo mero relaksacije, počitka, ozaveščenosti, ne pa tudi s svojimi lastnimi potrebami in občutki. »Odpreti se« samim sebi in svetu in malenkost opustiti svojo rigidnost oz. »tradicionalnost« – poskusiti nekaj novega, namesto vedno po istem kopitu – je dober primer kako to narediti v praksi. Ne smemo pozabiti, ne glede na dominantno ali nežno energijo, na koncu dneva smo vseeno »samo ljudje«. 🙂

“Tista prava” – mešana energija

In ko smo že pri uravnavanju, omenimo še tisto »najbolj zdravo energijo«, v obliki »mešane« energije oz. narave. To je potem zdrava mera dominance in nežnosti. Biti močan in predan ob sprejemanju odločitev, spoprijemanju z opravki in odgovornostmi in potem uravnati to z nežnostjo, prijaznostjo in poglobljenostjo s seboj, ter veseljem in mirom. Takšna energija je najlepši primer »pristnosti« oz »čistosti« – ko smo dovolj stabilni, da uvidimo, se zavzamemo in odločno pristopimo k stvarem in jih tudi izpeljemo v praksi. Da uvidimo in sprejmemo stvari in okoliščine kot so v resnici.
Čeprav so lahko za primer dominantne energije še kako karizmatične, je to pogosto na podlagi izključno svojih dosežkov, »garanja« ali razumske naučenosti. Medtem pri mešanih energija ta izvira iz iskrenosti, njihove notranje topline, sočutja.
Sicer pa tudi mešana/uravnana energija ni popolna – ljudje v tej energijo praktično ves čas hodijo po robu dominance in nežnosti in so tako rekoč »neopredeljeni«. Ravno zato lahko pride do nezaupanja vase in notranjih strahov, saj nimajo »maske«, ki bi jih jasno definirala velikokrat. Taki individualisti, »svobodnjaki«, so podvrženi največjim in najtežjim občutkom strahov, kar pa naš človeški ego pogosto še ojača skozi iluzije in so prav tako nagnjeni k utapljanju v coni udobja, kar jih pusti z občutki »kot da stojijo na mestu in se ne premaknejo nikamor« in apatiji.

To bi bilo »na kratko« to o energijah karakterja: »Pešec ob avtobusu/kočiji, v katerem so voznik/kočijaž in potnik(i).« 😛 K mešanemu tipu energije bi še samo dodal, da ta predstavlja nek »status-quo«, če izrazim po lastni oceni. To je tisto stanje, h kateremu bi naj večinoma stremeli. Prav v takšni energiji smo najbolj individualistični, prebrisani/iznajdljivi, inovativni in v tej energiji imamo velikokrat največji vpliv na svet in v življenju. Ljudje v tej energiji predstavljajo najbolj strastno-vodene »prikrite junake« (ki si jih včasih niti ne zaslužimo, kot pravi angleški hec) in le-ti s tem, ko preprosto sledijo svoji poti izražanja, naredijo največje spremembe, sprva pri sebi in nato morebiti tudi pri ljudeh okoli njih. V sodobnem času se je pojavil izraz »infulencerji«, kateri zelo pogosto povzamejo prav tako srčno energijo uravnovešenosti v praksi.

Prednosti poznavanja svoje energije

Povzeto: poznavanje naše energije karakterja, v preprosti oznaki nežne, dominantne in mešane energije, nam lahko predstavlja zelo dober temelj za nadaljnje raziskovanje in razvijanje samih sebe tudi na drugih področjih življenja. Bolje poznamo sami sebe, temu bolj smo ozaveščeni za kaj smo najbolj primerni in temu lažje se soočimo s stvarmi, ki so še pred nami. Z mojimi lastnimi besedami smo nedavno začeli močno vpeljevati sledeč pristop k življenju:

»Zelo dobro vemo kam smo namenjeni, poznamo svoj(e) cilj(e) in to je krasno. Ampak če ne poznamo naše točke izhodišča, kjer se nahajamo prav v tem trenutku v življenju, bodo naši cilji vedno ostali samo odročni. Pot se začne komaj, ko sprejmemo in se zavedamo sebe; naše stanje in smer v danem trenutku določa širino korakov, ki jih naredimo.«

Žiga Grušovnik

Vnovič, to pretirano osredotočanje na prihodnost tvori veliko sodobne »izgubljenosti«, apatije in močno prisotnega »strahu pred prihodnostjo«, med drugimi nevšečnostmi, s katerimi se čedalje pogosteje soočamo kot posamezniki in družba.

Skupek najmanjših trenutkov pa je prav tisti, ki nas v življenju vedno znova pelje naprej. Samo dovoliti si moramo jih ozavestiti, začutiti in izkusiti, ko se pojavijo in jim potem pustiti prosto pot, da gredo… tako, korak za korakom, trenutek za trenutkom, stopamo na poti do našega sanjskega življenja. 🙂 (Heh, kdo bi si mislil, da je življenje v osnovi skupek majhnih trenutkov (kot piše v naslovnici te spletne strani)? 😜)

Seveda je še k aspektu osnovnih človeških nravi veliko za dodati, kot recimo kako poteka interakcija me posameznimi, ampak je ta zapis v ospredje postavil predvsem ravnovesje/sožitje med nasprotnimi silami/naravami (in je že veliko daljši, kot sprva namenjeno, heh 😅).


Torej, bi rekel/a, da si bolj nežne narave? Ali se počutiš bolj udobno »biti na čelu«? Ali si morda oboje – navdušen in malenkost prestrašen ob spoznavanju novih vrlin? V vsakem primeru so vsakršni komentarji, pomisleki ali kakršnikoli odzivi zelo dobrodošli! Na koncu obvelja temeljno pravilo: da se predvsem sprejmeš in ceniš točno takšen/a kot si! V primeru, da se še ne počutiš prav tako, pa nas kontaktiraj in bomo podrobneje pogledali, kako ti lahko pomagamo spoznati sebe bolje. 😃

Rešitev je tiha in izhaja od znotraj…

[This is a slovenian translation of the original post: “answers are silent and come from within…“]

Če je kadarkoli bil čas, da se nekoliko umirimo in si vzamemo čas, da ozavestimo sebe, naše življenje in stanje v naši okolici, je to zdaj.

“Kadar ne moremo ven, lahko vedno vstopimo globlje not.” Znano je, da prav tako kot je veliko in neskončno vesolje, je podobno obilno naše notranje doživljanje. Naša osebnost, s vsemi svojimi aspekti; pa duša, ki povezuje vsak živi trenutek; nenazadnje pa tudi celice same premorejo vedno več informacij, možnosti in (naključnih?) dejavnosti, kar čedalje bolj ugotavljajo na področjih kvantne fizike, na primer.

Zatorej izkoristimo ta čas “ko se prav nič ne dogaja” in prestopimo tiste omejitve, ki so nas zadrževale od naše resnice, naše iskrene ljubezni in žara do življenja.

Če smo do zdaj živeli s strahom, da “se ne smemo odklopiti oz. izolirati od ljudi in okolice”; zdaj pa celo živimo v točno tej situaciji!, je ravno zdaj najbolj primeren čas, da spustimo karseda vse in vsakogar ob nas, ki nam, hočemo/nočemo, nekako dovaja ali odvaja energijo v tej “mreži (socialne) povezanosti”. Morda se sliši temačno, ampak tudi svoje najbližje je vsake toliko časa primerno spustiti naj gredo pravtako zase/vase.

In NE “IZpustiti”, le “Spustiti” – pomeni dovoliti procesu življenja narediti, kar “je treba”. Lahko bi rekli tudi “dati času čas” ali “se prepustiti usodi”, če to zveni primernejše. Skratka preprosto usmeriti vso pozornost zgolj in samo na sebe in dogajanje v nas.

Tukaj se ves čas nahaja prostor čiste tišine, miru in jasnosti. Le potrebno se je naučiti dostopati do tega znotraj nas. Tudi če (še) ne znamo priti do tega, pa je prav tako odličen čas da se tega naučimo! Vsaj poskusimo, če ne druga… Tudi čas, ki ga namenimo učenju nečesa novega, z vsakim spodrsljajem je vedno “dobro izkoriščen”.

Tudi v teh “izolirajočih časih” imamo na voljo več opcij: ali se zavedamo stanja, takšno kot je, ne spremenimo kaj dost in se naprej pritožujemo in tarnamo nad stanjem (-“se smilimo sebi“).
Ali pa, kot rečeno, se zavedamo nezadovoljstva in potem NAREDIMO nekaj glede tega – kot pravi zelo aktualen angleški rek: “Overreacting is still better than non-reacting”, kar bi se približno prevedlo v “pretiravanje je vseeno boljše, kot neodzivnost”. Ali morda “vsakršen odziv je boljši kot pa “brezodziv””.

Seveda je začetek vsega novega v neki meri strašljiv, ampak prav iz vsake “napake”/padca, če smo odprti/naravnani za učenje in novosti, se lahko nekaj naučimo in na koncu koncev tudi PRIučimo željeno znanje.

V vsakem primeru pa imamo vedno na voljo nekoga, ki nam lahko pomaga k novemu znanju. Ravno to se bolj in bolj dogaja – opažam, da kljub vedno večji “zmedi in zbeganosti”, nastaja/se ustvarja tudi več jasnosti, usmeritev, nasvetov; ljudje rabimo in iščemo “odgovore”, ampak ti so skoraj vsi znotraj nas samih. Tudi za to nikoli ni odveč povprašati za nasvet ali usmeritev (počnemo prav vsi 😉👍), ampak pomembno je, da ozavestimo predvsem sebe, pristno.

In zahvaljujoč tehnologiji (in seveda vsem ljudem/delavcem, ki oskrbujejo najbolj nujne storitve 🙏) je morda taka oseba oz. “vodnik” samo klik in nekaj besed vstran od rešitve… 😉
Moja prijateljica je to odlično ubesedila:

»Sledi svojemu srcu, ali, za začetek, nekomu, ki to že počne.« ❤️

Ines Šinko (Hvaležnost duše)

Kaj ti počneš v času (fizičnega) distanciranja, da se prizemljuješ in ohranjaš vero? Kako trenutno stanje v svetu vpliva nate? V primeru, da te je ta zapis kakorkoli nagovoril, bodi vabljen/a odgovoriti v komentarjih. Z veseljem prebiram vzpodbujajoče zgodbe. 😊 Bodite varni, zdravi in ohranite vero, prijatelji! Se vidimo/beremo ob drugem trenutku v času! ❤️

Design a site like this with WordPress.com
Get started