[This is a slovenian translation of the original post: ““Ignorance is bliss” vs. “Wanting to know too much” – the tightrope of anxiety.]
Preprostost je dandanes praktično postala tuj koncept v našem življenju, a vendar je včasih pravzaprav ključnega pomena za naše preživetje in zdravje. Po drugi strani pa smo včasih nagnjeni ubrati »linijo najmanjšega upora« in se potem počutimo razočarani ali kot da smo obtičali.
V tem zapisu želim predstaviti kako uravnavati ta dva ekstrema, ki na koncu oba vodita do pojava tesnobe oz. anksioznosti. Namreč, ne glede na to, kateri pristop uporabimo, vodi do točke zloma – bodisi v primeru, ko smo preobremenjeni z informacijami; ko »želimo še več in več«, kadar preveč razmišljamo (o prihodnosti, npr.) ali enakovredno, kadar želimo »preprosto zbežati od vsega«. Oboje predstavlja le (navidezen) način zapolnjevanja praznine znotraj nas, zaradi česar se naš organizem pač na koncu »zakrči«.
Izvorni način delovanja = le ena stvar naenkrat
Veliko novodobnih raziskav je pokazalo, da človeški organizem najbolje opravlja eno opravilo naenkrat. Smo »samo eden/ena« in bi bilo primerno, da to sprejmemo in v skladu s tem opravljamo tudi samo eno opravilo naenkrat, a le temu posvetimo 100 % pozornosti/fokusa – t.i. »absolutni fokus«. Pomeni posvetiti vso našo pozornost izključno opravilu pred nami v danem trenutku. Na tak način smo zmožni vložiti največji trud in temu primerno pridobiti tudi najboljše rezultate. Do tega posledično pride, ker ob opravljanju tega enega opravila ne razmišljamo o drugem, nepovezanem opravilu. V tem primeru bi v bistvu dovajali energijo/pozornost stvári, ki se še niti ni zgodila! Ali s koristno parafrazo: »Zaskrbljenost glede prihodnosti povzroči, da jo doživimo kar dvakrat« (iz ang.: “Worrying about the future makes you go through it twice”). V obeh trenutkih se porablja dragocena energija. O tem smo že govorili in dobro povzeli z »metodo: vzemi sabo«.
Bežanje NI rešitev
Bežanje od vsega (v obliki nevednosti, »ignorance«) je oblika izogibanja, in čeprav nam nudi kratkoročno zadovoljstvo, nam je veliko večja ovira pozneje, na dolgi rok. Tako povzroči stagnacijo in »zadušitev duha«, če lahko temu tako rečemo. To se nabira v fizičnem telesu kot odvečna tenzija/napetost in na koncu koncev vodi do raznih obolenj in togosti delov- ali celotnega telesa (tudi do raka, v hudih primerih).
»Stvari se zgodijo z razlogom« kot dobro vemo. In ravno tako vse na kar naletimo v našem življenju. Resda ne rabimo ponotranjiti VSEGA kar srečamo, a kar bi bilo koristno spoznati v trenutkih »preobremenitve« je naslednje: narediti korak nazaj, če potrebno, se zavzeti situacije in potem postopati en korak za korakom, osredotočeno. »Stopiti korak nazaj« se morda sliši kot »ignoriranje«, ampak osebno vidim to nekako tako: »ok, sprosti se, naredi globok vdih in izdih… zakaj se pravzaprav tako razburjam?«
Vidite trik pri tem? Podana je namera, želja »najti rešitev; se premakniti naprej«, medtem ko bi ignoriranje zgledalo bolj kot »oh, to je preveč, ne zmorem tega/ni fer/zakaj jaz, zakaj ne nekdo drug« ipd. V tem slednjem primeru ni čutiti kaj veliko upanja za prihodnost, kajneda? 😅
Tudi več ni vedno boljše
Pretirana potreba po poizvedovanju, po drugi strani, je dokaj podobna situacija, le da namesto, da »zavrnemo vsakršno breme« v tem primeru »naložimo več bremena, kot smo zmožni nesti«. Pogosto tiči vzrok tega v naši privzgojeni »racionalnosti« – da je vse, kar je opredeljivo, tudi »izvedljivo« iz logičnega vidika našega uma. Ampak tekom razvoja uvidimo, da realnost ni prav tako enostavna, kaj bi rekli? Realnost; življenje, je veliko bolj zapleteno in zelo nepredvidljivo kljub »razumevanju temeljnih osnov, kako stvari delujejo oz. se odvijajo in kako BI SE NAJ«. K temu dodajmo še t.i. »pristranskost opazovalca«, ki pravi, da že samo opazovanje eksperimenta na najmanjši možen način vpliva na izid (zaradi naših intuitivnih pričakovanj, recimo). Povrh vsega, po mojem mnenju, nekatere stvari preprosto ne moremo razumeti in niti temu ni namen.
Drugače ubesedeno: »nekatere stvari ne rabijo biti razrešene/razumljene«. Vsaj mogoče ne v danem trenutku in kraju, ampak kvečjemu kasneje, ob drugem trenutku in spontano (temu pravimo »epifanije« = »bogojavljanje« ali »hevreka efekt«; po domače rečeno »ko ti/nam klikne«). Ni nam potrebno vedno razumeti vsega. Pogosto rabimo razumeti le bistvo situacije in dati našemu umu pavzo od odvečnih detajlov in informacij. Prav vedno bo tam zunaj nekaj več, kar se da naučiti… zatorej je poskušati vedeti VSE naenkrat Sizifovo delo – čisto nesmiselno. MI SAMI smo tisti, ki določimo kdaj »vemo/znamo dovolj« (v danem trenutku, seveda!)
»Razumeti« ne pomeni enako kot »vedeti«, kaj šele »udejanjati.«
Žiga Grušovnik
Kako iz tega cikla?
Nekaj pristopov, ki imajo veliko zmožnost nas spraviti iz te »spirale negativnosti/ciklanja« so v bistvu zelo preproste in jih lahko izrazimo kot ključne besede, npr.: radovednost, občudovanje, odprtost, čarobnost, prepuščanje, brezpogojna ljubezen, prijaznost, zabava in sreča; vera in zaupanje… ampak vse to z namero/namenom! Namen ZA vsakim razpoloženjem je ključnega pomena!
V praksi se pogosto še samo bolj poenostavi – s fokusom/pozornostjo.
»Kamor usmerjamo našo pozornost, tja dovajamo našo energijo.«
Ves čas se gre predvsem zato, kako dojemamo stvari – če se osredotočamo na slabe stvari, je naše dojemanje negativno. Če pa se osredotočimo usmeriti naše namere na prijetne stvari, ne glede na to, kako majhne se nam zdijo, se stvari dojamejo veliko bolj pozitivno! V resnici je tako enostavno. 🙃
“The school of life” so zelo dobro povzeli v njihovem Youtube videu z naslovom: “How to simplify your life” (»kako poenostaviti naše življenje«) (parafraziran prevod): »ker so včasih nekatere stvari tako ne-relevantne za nas oz. naše življenje kot pristojniki egipčanskega sodišča kralja Snefera, daljnega leta 2613 pr. n. š.« 🤷♂️
Ko tako pomislimo, je v bistvu zelo malo stvari, ki so ključnega pomena za nas v danem trenutku in veliko, veliko stvari, ki to niso. Na koncu se gre zgolj za »drugačen perspektivo«. Človek, kot živo bitje, ima neverjetno sposobnost za prilagojevanje in spremembe. V zadnjih časih še posebej pozabljamo ali zanemarjamo to dejstvo naše narave. Najbolj zdrav pristop izberemo, ko smo v enem obdobju odločni in delavni in v naslednjem trenutku že umirjeni in sproščeni – lahko smo oboje! To nam je vselej dovoljeno in tudi zaželeno. Pridejo časi, kadar se moramo spopasti z odgovornostmi, se postaviti zase in prerasti strahove, a prav tako pride čas, ko (si) je čisto spodobno reči: »J*beš! Počutim se čisto vredu tako kot sem in tista stvar LAHKO počaka.«
Upam, da vas je ta članek kakorkoli navdihnil, da se boste odločili biti sproščeni ALI produktivni (ali pa oboje, eno ZA drugim, hehe 😄). Če vas je, ste vabljeni deliti svoje prebliske v komentarjih – vsakdo lahko nekaj odnese od navdihujoče zgodbe, TUDI če ta zajema zgolj zavesten, namenski počitek! 👌😌
Ostanite uravnani in se vidimo/beremo ob drugem trenutku v času. 💜
Moment in time 